Ne vem…

Ne vem, prav ničesar, in vsaj ne tako,

da zmoglo bi v času obstati,

pa da z nekim znanjem prisegal lahko

na to bi, da zmorem res znati…

 

Še tisto, kar vedel sem, šlo je v nič,

ker, veš, je tako, da kar sije,

ko se v dejanja poda nek hudič,

prehitro s temo se razkrije!

 

Ne vem, kar sem vedel, bila je le laž,

na trati navidezno cvetje,

a je izgubila utvara vso draž,

in cvetje postalo le – smetje…

 

Ne vem, si ne upam drugače trdit,

preveč se za maskami skriva,

pod njimi pa rado ničeva je bit,

ki zase ne ve, pa ni kriva…

 

Ko vedel bi vse, bi mi pusto bilo,

kar vem, pa prek glave mi sega,

nebo je predaleč, medtem ko oko

za to je, da zvezda ga bega…

 

Naj ve prav vse vsakdanji bedak,

ga itak ni resno jemati,

a meni… naj bo dobrohoten korak,

da čim manj mi še da spoznati!