O propadu »civilizacije«…

Tam, kjer »civiliziranost« merijo s tehnološko razvitostjo, tam bi bilo moč govoriti, da so bolj »civilizirana« tista okolja, ki…

 

… so zmožna v določeni časovni enoti več pobitih sovražnikov izkazati, kot ostala;

… izkoriščanje ostalih delov Sveta izvajajo na bolj sofisticirane, prefinjene, in učinkovitejše načine;

… kjer izvajajo teror pod imenom »pravično poseganje«, obenem pa pravične odzive označujejo za »teroristična dejanja«;

… so zmožna izolirati določen virus oziroma bakterijo, in ga/jo dobrohotno po določenih področjih deliti;

… skrbijo za čistejše okolje tako, da smrdljivo proizvodnjo selijo prek svojih meja;

… prazno glavo častijo bolj kot poln vamp, poln vamp pa je vrh vsega svétega;

… razkazujejo riti zaradi mode, in ne zaradi podnebnih razmer, medtem ko s pirsingom ne izražajo plemenske pripadnosti, pač pa je demokratična »posebnost« sleherne posamezne neumnosti;

… imajo raje modrc od modreca, modroc pa od modrca;

… prodajajo boga, in vse svete, ter jih kupujejo;

… upoštevajo besedo toliko časa, dokler se ne izkaže, da je ne upoštevajo.

 

Vsake toliko je poslušati o ogroženosti »naše civilizacije«, o nekih drugih, ki »nam« jo hočejo odvzeti, zrušiti, uničiti. Ob tem je sila zanimivo to, da nagonska bitja nikakršne civilizacije ne tvorijo, potemtakem tudi »naše« ne morejo imeti, in še bolj zanimivo je dejstvo, da je ta, obstoječa »civilizacija« utemeljena na več stoletnem odtujevanju nekih naravnih danosti, na zasužnjevanju, na izkoriščanju, skratka. Res je, temelji na »pridnosti«, vendar na »pridnosti« bodisi zasužnjenih, bodisi skrajno slabo plačanih tujih rok. Belgija, Francija, Velika Britanija, Španija, Portugalska, Nemčija, Italija… na drugi strani neke kolonije… medtem ko je vsa srednja in severna Amerika dobesedno ukradena domorodcem. Tako je absolutna večina bogastva, s pomočjo katerega je zrasla ta zahodna »civilizacija«, pridobljena na – neetičen način! Kar pa ni, bi si upal trditi, izkaz neke posebne civiliziranosti…

 

Da, bojijo se za to, »našo civilizacijo«, pri čemer se ne zavedajo nekih povsem preprostih dejstev.

Prvo: okoliščine se nenehno spreminjajo, tudi na prostoru zahodnega-sveta, ki je od nekdanjih rodovnih skupnosti in plemen dospel do držav. In vmes zamenjal nešteto nekih bogov, »višjih sil«, nešteto nekih (bolj kot ne NE-vrednih) vredno(s)t(i), nešteto poglavarjev in njim podložnih. Z drugimi besedami bi se dalo reči, da prav nič na tem svetu ni večnega, in tudi »civilizacije« ne.

Drugo: dokler bo bogastvo, katerokoli, temeljilo na revščini, do tedaj bo ne samo svojega obstanka nevredno, pač pa bo tudi nenehno ogrožano, s strani revščine, kakopak, obenem pa tudi od samega sebe, kajti – tam, kjer pohlep predstavlja »civiliziranost«, tam se le-ta, slej ko prej, od znotraj požre!

Tretje: »civilizacija«, za katero so značilne v uvodnem delu opisane lastnosti, niti ni vredna lastnega obstanka.

 

Nekoč, v »primitivnejših« časih, je kot izkaz civiliziranosti štel papir, po možnosti s spoznanji izpolnjen, pa neka misel, ki je do teh spoznanj vodila, ne nazadnje tudi neka knjižnica, denimo v Aleksandriji, in so šteli beseda, dana, neka čast, neka zavzetost, predanost, pač, neke nepomembne, očitno, zadeve, danes pa… mislim, da sem že v uvodnem delu dobršen del »civilizacijskih izkazov« opisal. Tako da…

 

Nikarte se bati, nihče od zunaj ne bo te, in takšne »civiliziranosti« uničil, se bo kar sama vase sesedla, kot so se doslej sesedle tudi vse predhodne, nekaj vesoljnih trenutkov za tem, ko so »naše« postale…