»Čudaški samotar«…

To, da sem »čudak«, to že kar nekaj časa vem. Drugačen tudi biti ne moreš, »normali«, kadar ji nisi enak, pa bolj kot od nje odstopaš, bolj si ji »čuden«, in, mimogrede – to moje »čudaštvo« meni kar godi, da le nisem eden izmed njih…

 

Da sem »samotar«, sem izvedel lani, ko sem sporočil svojo odsotnost na snidenju nekdanjih, gimnazijskih, sošolk in sošolcev, čeprav dejansko nisem samotar, še zdaleč ne, sila rad se družim, le – izbirčen sem, po tem vprašanju, pa mi ni vseeno s kom del svojega časa preživim. Kakorkoli že…

 

Tudi letos je prišlo vabilo, tokrat za pol-stoletnico mature. Misleč, da sem z lanskoletnim odgovorom za vse čase razrešil zadevo, se na vabilo nisem odzval, pa sem dodatno prejel. Takšno, ki je z argumenti podkrepljeno. Pravzaprav naj bi bilo, kajti meni pretirano prepričljivo niso delovali…

 

»Lani smo se prijetno družili,« je bil prvi argument, ki naj bi me prepričal v to, da s svojo odsotnostjo neko prijetnost zamujam. A me ni, ker vem, da s svojo neudeležbo samo na poti, času in razočaranju prihranim, obenem pa – če vam je bilo lani prijetno, brez mene, ni vrag, da vam tudi letos ne bo!

 

»Mi, sošolci bi te radi videli,« drugo sredstvo prepričevanja. Neuspešno, kakopak, kajti…

Nisem nek razstavni predmet, da bi ga bilo moč na ogled postavljati.

Morda jaz nimam želje po tem, da bi določene videl.

Ko bi me zares nekdo hotel videti, in bi bila želja obojestranska – nikjer se ne skrivam, telefonski klic, dogovor, in že je za snidenje poskrbljeno…

 

Tokrat sem odgovoril, ne da bi šel v podrobnosti, zgolj s pojasnilom, da nisem med tistimi, ki z vetrovi svoja stališča in ravnanja spreminjajo in, da jim želim prijetno druženje, kakopak.

 

Petdeset let! Mejduš…

En sam je, s katerim, v vsem tem času, in obdobno, ohranjam stike. In ena sama oseba, s katero bi se lahko pogovarjal, ne samo »pogovarjal«. In edino, kar me z vsemi ostalimi povezuje, so štiri leta, presedena v »istih« klopeh. To pa je premalo, krepko premalo, vsaj za čudaškega samotarja, kakršen sem jaz, ki ne nosim slik svojih otrok in vnukov v denarnici, da bi se med raznimi čveki s svojimi »dosežki« postavljal.