In se je (po)kadilo…

Kanček časa je minil, in že so sila užaloščeni z neizmerno radostjo slavili…

 

Da, ob belem dimu črne duše. Pred kratkim so doživeli neizmerno izgubo, umrl je dober-človek, človek, ki je med njimi »ljubezen« širil in, tako kot oni počno, z besedami »reševal« svet, ne da bi na njem, v konkretnih podobah, eno samo pikico spremenil. Pa, denimo, kakšno bolnišnico ali javno kuhinjo revežem podaril, brez sleherne podobe trgovanja v stilu ti-mojo-bolnico-jaz-tvojo-vero. Pa bi imel od kod to narediti, Cerkev plava v denarju…

 

Da, doživeli so neutolažljivo izgubo, s smrtjo tega dobrega-človeka, izgubo, ki jih je tako močno pretresla, da so jim živci popustili, pa so se, včeraj, na svetem trgu svetega mesta, izkazovali z veseljem do ušes, in z rajanjem, kajti – spet so dobili nadomestek svojega boga, spet bo nek dober-človek, katerega niti poznajo ne, a vedo, da je dober, nad njimi svoje blagoslove izrekal, in svetu lepe besede pridodajal. Blagor »ljubezni«, neusahljiva je, ob vseh njih…

 

Za hip sem pomislil na razne sedmine. Nekoč so jih izvajali po sedmih dneh od pokopa, danes so bolj praktični, pa gredo kar s pokopališča v gostilno. Da tam svojo neizmerno prizadetost, ob jedači in pijači ter, kakopak, če je le možno, ob poskočni glasbi, svojo neutolažljivo žalost, gromozansko izgubo, utapljajo v smehu. Nikdar nisem bil na sedmini, tudi ob smrti staršev ne. Že na pogrebu se mi je obračal želodec, ko sem hinavščino gledal, da pa bi bil, hip za tem, še priča veselju, ne, tega pa raje ne bi. Mi zadošča nek kot, v katerega se, kot ranjena žival, povlečem, in sem kar neko dobo v njem povlečen, nezmožen najmanjšega nasmeha, le v družbi žalosti, bolečine…

 

Da, neizmerno globoka morajo biti čustvovanja, da jih že trenutki zmorejo v nasprotna spremeniti, pa da njihova »ljubezen« do izgubljenega najde izhod v ljubezni do ugodja, lastnega, kakopak. Kakorkoli že…

 

Sila dobri so svojega sila dobrega, novega, šefa dobili. Firbci so popaseni, telefoni obogateni z ovekovečenimi podobami mojega-prisostvovanja-velikemu-dogodku… in zdaj sme vse naprej, na novo, po starem, kakor se že desettisočletja odvija, odkar brezdušna hinavščina ta svet tlači.