Iskrenost…

Ni bolj  zgovornega stanja, kot je iskrenost. Iskrenost je spontanost, je tisti na-prvo-žogo. In s to spontanostjo ne izkazuješ samo svojih (miselnih) ne/zmožnosti, pač pa tudi ne/poznavanje dejstev, resnice.

 

Vse tisto moram-vzeti-čas-za-razmislek je, večinoma, iskanje SEBI, NE resnici, sprejemljivih rešitev. In, ker je to iskanje osnovano s sebičnimi interesi, tudi njegovi odgovori ne morejo biti v prid resnice.

 

Zanimivo, kako vsi trdijo, da so-iskreni, kako se-zavzemajo-za-resnico, obenem pa resnica med njimi niti najmanjših možnosti nima, za to, da bi bila upoštevana, kaj šele za to, da bi se po njej ravnali.

NE, ni treba laži ponavljati (da postane »resnica«), v okolju, ki funkcionira z lažmi, je laž nemudoma sprejeta. Z resnico pa je »malo« drugače, včasih stoletja potrebuje, da jo začnejo vsaj omenjati, denimo v učnem programu…