Popravi
me, če se motim, a domnevam, da si samostojen takrat, ko…
…
zmoreš samega sebe živeti. Ker imaš zagotovljen nek trajen vir prihodkov;
…
zmoreš prihodke po lastni volji razporejati, si sam opredeljevati neke
prioritete, sam odločati o tem, za kaj boš dal svoj denar;
…
zmoreš ravnati izključno po lastnih odločitvah, in si samemu sebi tisti, ki o
ne/dopustnosti teh odločitev odloča;
…
zmoreš odločati o tem koga boš ne/spustil v lastno živetje, kdo ne/bo smel biti
udeležen pri tvojih odločitvah;
… zmoreš
obstajati v neodvisnosti od ne/dobre volje nekih drugih, od njihove
ne/naklonjenosti;
…
zmoreš, potemtakem, izkazovati se kot samostojna, suverena oseba, ki bo sledila
svoji poti, četudi bo le-ta vodila povsem stran od vseh ostalih.
Upoštevaje
dejstvo, da principi veljajo v vseh sorodnih primerih, in na vseh ravneh, od
osebne, do državne in svetovne, me zanima, kako, za vraga, je moč govoriti o
samostojnosti, o suverenosti tam, kjer se sluzavost nenehno prilagaja, in kjer
država enega samega pogoja, med opisanimi, ne izpolnjuje?! Suverenost na
papirju, v besedah?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar