Ko bi imeli…

… karkoli vrednega V sebi, neko vsebino, katero bi lahko gradili, in izgradili, iz katere in s katero bi zmogli neko ustvarjalnost izkazovati, kakršnokoli… ne bi bilo ne manjvrednostnih kompleksov, ne domišljavosti, kot izkaza neumnosti, ne nekega medsebojnega tekmovanja, v katerem hitijo z nekimi nadomestki, z denarjem, oblačili, nakitom, avtomobili in imetjem nasploh, z obiskom dragih restavracij in »mondenih« letovišč… biti »nekaj več« od ostalih, pri čemer niti toliko dojemanja NE premorejo, da bi znali razlikovati med svojo lastnino ter njeno vrednostjo, in seboj, ter lastno NE-vrednostjo. 

In se po tem prav nič ne razlikujejo od nekih srak, ki tudi »blišč« v gnezdih zbirajo, od nekih živali, ki s posestvovanjem teritorija, neke zaloge hrane, s številom samic… tudi »svojo vrednost« izkazujejo, pa čeprav… mejduš, bolj kot gledam, te srake, samo neke malenkostne razlike, na zunanjosti, med njimi opazim, tako majhne, da so povsem nepomembne, zanemarljive, in prav o ničemer ne govorijo.

Žal, a samo ljudski ne zmore MENTALNE BEDE LJUDSTVA, kateregakoli, prepoznati, in samo ljudskemu zmore biti ljudsko merilo, vodilo, »normalnost« (v bistvu pa le – običajnost = vsakdanjost = NIČ posebnost).