Lakota…

Obstajata dve vrsti lakote, če tisto osnovno zanemarim, s katero se želodec oglaša – prva je tista, ki je namenjena zagotavljanju potrebnih živetvenih pogojev, druga pa tista, ki NAJ bi, z uresničenimi svojimi željami, vodila do neke »vrednosti« posamičnega osebka…

 

Prva vrsta lakote je nekaj povsem normalnega, potemtakem zdravega, kajti sleherna podoba živetja potrebuje, za svoje obstajanje, izpolnjene določene predpogoje. Kot nekaj povsem zdravega, se zmore takšna lakota tudi s svojo skromnostjo izkazovati, kakopak ne tam, kjer živijo-da-živijo, pač pa tam, kjer živijo, da iz svojega obstajanja nekaj naredijo…

 

Drugo vrsto lakote pozna »človeški« nagonski svet, kajti – če ne premoreš omembe vredne vsebine, če se ne moreš na temelju vsebine in z njeno pomočjo izkazovati, si neko utemeljenost lastnega obstajanja omisliti, si, s tem, določeno svojo vrednost ustvariti… v takšnem primeru ti ne preostaja drugega, kot to, da se v črednem okolju skušaš, na hierarhični lestvici, četudi materialno neobstoječi, razvrščati s pomočjo nekih nadomestkov, s pomočjo vsega tistega, kar zmoreš plačati/kupiti/posedovati, in si s tem pridelati lastno »vrednost«, ki pa zmore nekaj pomeniti izključno v očeh – enake praznine.

Zanimivo, in zaskrbljujoče, je to, da niso zmožni niti razlikovati med vrednostjo nekega imetja, in med lastno »vrednostjo« ( = ne-vrednostjo).

Ta vrsta lakote, usmerjena v tešitve kompleksov manjvrednosti, pa je dobesedno bolestna, vsaj s človeškega vidika, in se nikdar ne nasiti, pač pa je vselej za še nekaj več-lačna.