Nasilje, nenehna težava…

Trditev, da »se vsi rodimo dobri«, je daleč od resnice. Je pa res, da se ob rojstvu, in v najzgodnejšem svojem času, takrat ko DRUGI SKRBIJO ZA NAS ne potrebujemo izkazovati kot ne-dobri…

 

Človeku, razumskemu bitju, je uvidevnost, nesebičnost, prirojena, nagonskemu pa ni. Še več, nagonsko bitje obstaja na podlagi zakonitosti, ki veljajo v tistem večnem boju za obstanek…

 

Ne vem koliko poznaš podobe iz narave, koliko se ti kot »idilična« kaže (da, veliko bebcev sem že slišal govoriti o harmoniji-v-naravi), čeprav to še zdaleč ni, in se že od rojstva naprej vse izkazuje v nenehnem, neusmiljenem tekmovanju! Tekmovanju za čim bolj uspešno (pre)živetje… za tisti obči »smisel«, da-mi-je-čim-lepše-čim-boljše-čim-lažje…

 

V ptičjem gnezdu je moč opazovati izjemno »harmonične« prizore, takrat, na primer, kadar starša za številnejši rod ne zmoreta zagotavljati dovolj hrane, pa sitost ni dosežena, in se takrat zlahka pripeti, da močnejši mladič iz gnezda zrine šibkejšega, ga, posredno, ubije. Saj ima tudi on »rad«, kako ne bi imel, ko pa je »ljubezen« tako pogosta zadeva na tem svetu, a tudi on pozna tisti najprej-moraš-imeti-rad-sebe…

 

V brlogu se dogajajo podobne zadeve, le da šibkejšega (šibkejših) ne izrinejo iz gnezda, pač pa jih, dokaj podhranjene, izčrpane, pobijejo z zobmi, ali pa jih v beg naženejo… takrat, pač, kadar seniorja nista prisotna. Da, tudi v brlogu »imajo radi«, a, spet – najprej sebe…

 

Tudi pri udomačenih živalih se enako dogaja, kadar je povpraševanja (po hrani) več, kot je ponudbe, pa je potrebno »odvečne« mladiče hraniti na stekleničko, ali jim najti nadomestno mater…

 

Zdaj si pa zamisli »človeško sobivanje« nekoč. Misliš, da je bilo kakorkoli drugače, takrat, ko še ni bilo »umetnega« mleka, pa stekleničk, socialne službe in kaj vem česa še?! Ne, prav nič drugače ni bilo, in kljub temu, da so bili otroci iz istega gnezda, kljub temu se je, vsej starševski, bratski in sestrski »ljubezni« navkljub, odvijalo popolnoma enako! Dokler niso »izumili« dajanja otrok med hlapce, ali tega, da so jih dobesedno – prodajali, ali, preprosto, odvrgli, ali - pobili.

Ne verjameš?! Potem pa vsaj kakšno knjigo preberi, ki o tistih časih govori, pa o tem, na primer, da se je gospodar, »ljubeč« oče, prvi nasitil (je ja potreboval moči, za delo na njivi), šele potem so se smeli hrane lotiti ostali, vključno z otroci, ter jesti, v kolikor je bilo, ter kolikor je sploh bilo…

 

Da, zato vselej zapisujem, da je potrebno dejanskosti ugotavljati takrat, ko so v pomanjkanju, ko se, tako ali drugače, čutijo (neposredno ali posredno) ogrožene, in ne v obilju, kadar je vsega za vse! Ne nazadnje – koliko je, še dandanes, zapuščinskih razprav, nekih dedovanj, ki iz »ljubečih« dedičev izkažejo – smrtne sovražnike! Pa ne zaradi pomanjkanja, ne, zaradi pogoltnosti, pohlepa, sebičnosti, neuvidevnosti, zaradi »ljubezni«…

 

Doslej zapisano naj bi bilo zgolj nekakšen uvod, ki je celo daljši od nadaljevanja, a utegne pripomoči k razumevanju tistega, kar bom zapisal. O nasilju...

 

Že v domačem okolju, kjer sta dva, ali so trije otroci, rado pride do uveljavljanja pravice na osnovi moči! Ko je več igrače željnih, igrača pa je ena sama. V večji skupini, v nekem vrtcu, na primer, pa so takšna izkazovanja vsakdanji pojav. Pri čemer ni cilj »prerivanja« (nasilja) samo nek predmet, igrača, pač pa tudi tisti po-moje, potemtakem neko konkretno mesto, ki se v skupini izkaže kot želeno v okvirih uradno sicer neobstoječe, dejansko pa še kako delujoče – hierarhije.

Ko pa postajajo večji… mejduš, če nisi pravi »frajer«, takrat, ko tvoja velja, takrat, ko se te drugi bojijo in te prav zaradi strahu tudi upoštevajo, »spoštujejo«!

 

Da, takšno izkazovanje je z Naravo dano, pogojeno! »Vzgoja«, »izobraževanje« - kadar je prisotna neka »avtoriteta« ( = nad-moč), kadar je prisoten strah pred kaznijo, takrat zmorejo tudi biti »vzgojeni« in »izobraženi«, ter upoštevati neka pravila igre, po katerih naj bi vsem enako bilo, ko pa tega strahu pred posledicami lastnih ravnanj ni…

 

V Deželi vse bolj govoričijo o naraščanju nasilja, ne samo med odraslimi (tudi v podobah kriminalnih dejanj), pač pa tudi med otroci, mladostniki. In bolj kot govoričijo, bolj kot »vzgajajo« in »izobražujejo« - več je tega nasilja!

Zanimivo, mar ne, kajti – kadar neka ukrepanja (zlasti dlje časa izvajana) ne samo da ne zaležejo, pač pa v bistvu celo več negativnega porajajo, takrat bi se bilo najprej potrebno povprašati o tem, če so ta ukrepanja pravilna! In, roko na srce – niso.

 

V imenu »humanosti« (do kršiteljev /pravnega/ reda, do tistih, ki skupnost, tako ali drugače, ogrožajo) znižujejo kazni… s čemer znižujejo tudi vrednost tistega prav, dobro, lépo, obenem pa podaljšujejo čas, katerega ti kršitelji prebijejo znotraj skupnosti (da jo še naprej ogrožajo), pomeni, če na drugo stran pogledam, da – bebavost s svojim »reševanjem« težave vse manj humanosti zagotavlja skupnosti, vsaj tistemu njenemu delu, ki se skuša držati predpisanega!

 

Da, zares zanimivo – razpolagajo, ti, silni »strokovnjaki«, s statističnimi podatki, pa… tisti o regulativah, kazenskih, pričajo o padanju družbene strogosti, tisti o kriminalu (nasilju) pa o porastu! Dejansko je zanimivo, mar ne, to, da – več svobode kot boš dal, na primer, nekemu govedu, bolj se boš za glavo držal, ko boš prek uničenega cvetličnega vrta hodil…

 

Kar je V NARAVI, kar je kot zasnovanost dano, tega NE boš z ničemer spremenil, in se bo v »pridnih« podobah izkazovalo samo toliko časa, dokler (po načelu priložnost-dela-tatu) ne bo priložnost-nepridnost-naredila!

 

In nobenemu od teh »strokovnjakov« ne kapne v betico – mejduš, že res, da so bili nekoč zakoni, in kazni, strožji/e, ampak je res tudi to, da – je bilo manj nedopustnih ravnanj. Pa celo časi o tem govorijo, in to malodane kriče, ko tisti korenček-in-palico omenjajo…

 

Družba bebcev, ki »rešuje«. Še več »humanosti«, prosim, bo prej hudič vse skupaj pobral.