Uvodoma:
razpisal sem bom, pa ne le radi tega, ker se rad z besedami spoprijemam, pač pa
– bolj kot bom (tudi s primeri) pojasnjeval, večja verjetnost je, da bodo moje
besede kot verodostojne sprejete (razumevanja, celovitega, dejanskega, pa tako
in tako ne pričakujem)…
Za
nagonska bitja, med katera sodi tudi »sodobni človek« alias človejak, kakor sem
ga poimenoval, je značilno, da nimajo nekih pretiranih mišljenjskih zmožnosti,
potemtakem, posledično, tudi do nekih upoštevanja vrednih (spo)znanj niso
zmožna dospeti.
Že
slišim tisti kako-da-ne… obvladam računovodska dela, znam ceneje kupovati, znam
voziti avto, znam narediti mizo… da, morda je tudi res, morda vse to, in še
več, dejansko znaš, vendar – do tega svojega znanja (ki je sila problematično
in vprašljivo – o tem nekoliko kasneje, ko bom nekaj besed namenil SPREMENJENIM
OKOLIŠČINAM) – do tega znanja NISI dospel na osnovi lastnega spoznavanja in
ugotavljanja, pač pa so te teh »znanj« NAUČILI, in zmorejo veljati SAMO ZNOTRAJ
OKOLIŠČIN, za katere so tudi bila (na)učena!
Dva
primera, v podkrepitev trditve, navedem…
Imam
psa, in sem ga »socializiral«, ga zdresiral, med drugim tudi tako, da je strpen
do drugih psov, da jih »zna« sprejemati. Čemu sem dve besedi zapisal v navednicah?!
Preprosto, zato, ker sta ta »socializacija« in »znanje«, bolj kot ne, običajen
lari-fari, nekaj, kar zmore zdržati samo pogojno in v okvirih, v katerih sta
bila pridobljena. Kakopak, pojasnim…
Že če
bom opustil svoja ravnanja s psom, dlje od njega NE pričakoval, da se izkazuje
tako kakor pričakujem/zahtevam, bo pes, postopoma, na to »socializacijo« in »znanje«
- pozabil, kajti tisto, kar mu je PRIROJENO (s čemer je, v podobah nagonov, v
podobah naravne zasnovanosti, opredeljen) bo postalo MOČNEJŠE od naučenega (z
naučenim sem namreč psa prisilil v to, da je, vsaj deloma, postal NE-pes, da se
je začel izkazovati popolnoma drugače, kot bi se izkazoval sam po sebi!). Če pa…
Predstavljaj
si to, da tega mojega, »socializiranega«, »naučenega« (posledično tudi »miroljubnega«)
psa – nek drug, pes, napade. Kaj meniš, bo moj pes sledil svojemu »znanju«, bo,
še vedno, »socializiran« in v sprejemanje naravnan, ali pa bo, morda, izbiral
med dvema povsem drugima možnostma, med begom in – spopadom?!
Ko drug
pes napade mojega, se mojemu povsem SPREMENIJO OKOLIŠČINE, za katere je bil
učen! In ker je moj pes nagonsko ( = NErazumsko) bitje, bo ravnal malodane
hipno, in bo ravnal IZKLJUČNO na temeljih NAGONOV, pa – če bo presodil, da je
šibkejši, in da v boju nima možnosti, bo (u)bežal, v nasprotnem pa bo, pa naj
bo še tako »socializiran«, »nepopadljiv«… - prešel v napad, v agresijo (da,
tudi kadar se brani, se z agresivnostjo izkazuje, kajti drug pes »razume« zgolj
moč ugriza), in bo, v hipu, ravnal popolnoma DRUGAČE, kot je bil (na)učen
ravnati, kot »zna«.
Ah, pa
mi nismo psi, bi bilo moč slišati, pri nas je drugače…
Za šalo,
in mimogrede – vem, da niste psi, obenem pa se strinjam z Bajronom, pač, s
tistim, kar je zapisal v epitafu psu…
Poglejmo,
kako ste naučeni!
Že od
malega so vas učili, da je treba biti iskren, pošten, pravičen (da o drugem ne
govorim)… obenem pa »veste«, da priložnost-dela-tatu. Pomeni, da je nek
trenutek, dobesedno trenutek, neka odsotnost varnostnika-tožnika-sodnika-biriča…
MOČNEJŠA od vaše »poštenosti«! Pomeni, z drugimi besedami, da je tudi pri vas
(kakor pri psu) tisto, kar vam je PRIROJENO (nagoni!) MOČNEJŠE od tistega, kar
so vas »naučili«?!
»Politiki«,
zlasti sodobni, iz blata pognali: čim dospe na položaj, že se začne z svojim
meni-zame-moje izkazovati, pa z največjo možno žlico zajema v NE-njegovo! V
tisto, v kar sicer ne bi zajemal, ko bi »spodaj« ostal, a zajema, prepričan v
to, da – je tisto, o čemer odloča, njegova »njivica«, da mu moč položaja, in
njegovi njemu-enaki barabeži, na nekih drugih položajih nameščeni,
zagotavlja(jo) ne samo varnosti, pač pa tudi pravico do tega, da počne drugače,
kot bi smel. Da, takšna je značilnost pameti, kateri pravimo tudi enostavno
mišljenje, in praktično mišljenje, in predvsem NEPOSREDNO VZROČNO-POSLEDIČNO
mišljenje: vidi vzrok (zadnji v vrsti vseh vzrokov) in vidi posledico (zgolj
prvo), vidi priložnost in vidi izrabo te priložnosti… bog-ne-daj, da bi takrat,
ko ga nagoni povlečejo, zmogel pomisliti tudi na to, da – obstaja nek čas, v
katerem kazniva dejanja zastarajo (določena pa ne zastarajo nikdar), obstaja
možnost, da njemu nasprotni dospejo na položaje, pa bo sam ostal brez moči, in
brez kompanjonov/soudeležencev/zaščitnikov, in bo (ko bi le bili, a niso, je
država preveč »pravna«!) kaznovan, bo utrpel posledice lastnega nečednega
ravnanja… NE, pamet tako daleč ne seže, in zlasti ne takrat, kadar nek osebek
vodijo nagoni! Da ne?!
Poglej,
velika težava je, takrat, kadar se pamet, ki je porojena za neke, konkretne
okoliščine, znajde v drugačnih, pa…
Predstavljaj
si lisico. Narava jo je opremila z določenimi mišljenjskimi zmožnostmi, resda
preprostimi, povsem enostavnimi, a kljub temu takšnimi, da povsem zadoščajo v
okviru danosti, v katere je bila porojena, pa – ko bo zagledala neko drugo
lisico, ki je ujela plen, ne bo kar slepo tekla ukrasti ulovljenega, ne,
najprej bo skušala ugotoviti moč nasprotnice, skušala bo ugotoviti, ali bi ji
napad znesel, ali pa ne… in v primeru, ko ne bo dospela do ugodnih spoznanj,
bo, preprosto, opustila misel na krajo plena. Po drugi strani pa…
Past,
za lisice. Z vratci, ki se samodejno zaprejo, ko lisica stopi v zaboj. V zaboju
kokoš, povsem nemočno bitje, lisici ne predstavlja nekega večjega tveganja, in
je edino tisto, kar jo zadržuje pred takojšnjim ukrepanjem – zaboj. Neka
neznana ji stvar, neznanega izgleda, vonja, stoji tam in ničesar ne dela…
Da,
nagoni lisico silijo tudi v previdnost, potemtakem tudi v poprejšnje
spoznavanje okoliščin… a jo, z druge strani, silijo tudi v to, da poskrbi, s
hrano, zase, in za mladiče… obenem pa jo silijo v tisti obči
vsako-priložnost-je-treba-izkoristiti (prevedeno: priložnost izgubljena ne vrne
se nobena)!
Nekaj
časa bo, previdno, hodila krog pasti, vse bližje ji bo prihajala, celo
ovohavati jo bo začela, in – ko bo ugotovila, da se nič ne dogaja, takrat bo »spoznala«,
da ji past ne-predstavlja-neke-grožnje. Da, tako, kot »vedo« obči, tako bo »vedela«
tudi lisica, kajti – vodijo jo nagoni, podobnih izkušenj (da bi se iz njih
na/učila) nima, starša je o tem ničesar nista učila… pa ji ne ostane drugega,
kot to, da vidi-in-že-ve!
Kakopak,
ko se bo podala po kokoš, se bo znašla ujeta v pasti, in se bosta, hkrati, kot
sila uboga, izkazala tako njena zmožnost-ugotavljanja-dejstev, kakor tudi njeno
(spo)znanje… razen, če ji bo neka srečna-okoliščina naklonjena, če se je, na
primer, izdelovalec pasti z neznanjem izkazal, in se vratca niso zaprla, kakor
bi se morala. Potemtakem ji zmore, v takšnih okoliščinah, neznanih, njeni
zasnovanosti tujih – samo srečno naključje pomagati, in nikakor njene miselne
zmožnosti! Da, neznanje izdelovalca pasti, ali pa obstajanje NEpravne države,
bistvene, vsebinske razlike, ni…
Ne vem,
če sem dovolj (ali celo preveč) doslej napisal, pa bom skušal biti krajši, v
nadaljevanju…
Pamet =
nagonsko mišljenje = enostavno, praktično, neposredno vzročno-posledično
mišljenje = NE-(raz)umskost = NE-umnost = ODSOTNOST RAZUMA (kot celovitega
oziroma kompleksnega mišljenja)! Če skrajšam: pamet = NEumnost.
Da sami,
obči, niso zmožni lastne ne-umnosti spoznati, to me ne preseneča, kljub
številnim izkazom, skozi čas, ki o njej govorijo, da pa taistega niso zmožni
(vsaj v absolutni večini že tako majhnega njihovega števila) razumsko zasnovani
posamezniki, to pa priča o delovanju neke »višje sile«, ki pa zadeve dobesedno
na-glavo-obrne, kajti – če je pri nagonskih PRIROJENO MOČNEJŠE OD NAUČENEGA, je
pri večini razumsko zasnovanih zadeva povsem obratna, in je NAUČENO MOČNEJŠE OD
PRIROJENEGA (od razumskih zmožnosti)! Pojasnim kako, čemu in predvsem KDAJ
oziroma v kakšnih primerih…
Tudi
razumsko zasnovani posamezniki so rojeni sredi večinskega NAGONSKEGA okolja,
okolja, ki po-svoje »ve«, tako o »resnici«, kakor o tistem tako-je-treba, in,
kakopak, kakor vrabci počno s svojimi mladiči, to svoje »vedenje« prenaša na
mlajše rodove! Ne gre drugače, kar zna ata, to bo, zagotovo, znal tudi sin…
Hm – če
NE ubogaš, pač pa trmariš, si svojeglav, vztrajaš pri svojih mišljenjih,
mnenjih, ravnanjih, in si, ob tem, še majhen, šibak, v polni meri odvisen od
drugih, povsem nemočen… potem – če boš priden, in boš ubogal, utegneš dobiti
nagrado, če pa ne boš, bo pa neka kazen sledila, slej ko prej, takšna ali pa
drugačna, a vse, do zadnje, zanesljivo neprijetne, tudi boleče.
»Socializirati«
se da tudi popadljivega psa, samo ustrezen dreser je potreben, in določen čas,
pa – kaj se ne bi dalo »socializirati« tudi nekega nebogljenega bitja, ki niti
do hrane ni zmožno samo dospeti, do nekega zatočišča, kaj šele do tega, da bi
kdorkoli njegovo mnenje upošteval, se po njem celo ravnal!
Prav
zaradi tega, ker je to dete razumsko zasnovano, ugotovi, jamčim da, da mu je
bolje ubogati-in-živeti-v-mitu, kot pa plačevati za svoje vztrajanje, in,
verjel ali ne – s časom se pripeti natanko to, da to dete samega sebe, svojo
naravno zasnovanost, z njo svoje mišljenjske zmožnosti, »potlači« vase, jih, v
svoji podzavesti, stlači v nek »zapor«, iz katerega jim na plano ne pusti, in
se ravna natanko tako, kakor je bilo učeno, kakor od njega okolje pričakuje! Ne
zavedajoč se niti tega, da se je razcepilo, to dete, da, v bistvu, živi kot
ne-jaz, dočim lastnemu jaz-u živeti ne pusti! Da, in v takšnih primerih je
govora o PSIHIČNIH OBOLENJIH (boleznih), zavoljo katerih sta okrnjeni, in to
krepko, tako zmožnost mišljenja, kakor tudi zmožnost (so)čustvovanja! In kako
velika je ta okrnjenost, s kakšno mišljenjsko NE-zmožnostjo se izkazuje… o tem
pa takole pojasnim…
Kar
nekaj jih poznam, ki »vedo«, da je človek razumsko bitje (tako so jih naučili »vedeti«).
Taisti
VEDO, da je mentalno (umsko) stanje povprečja alias občosti – BEDA!
Taisti »vedo«,
da živijo obkroženi z ljudmi, pomeni, da sočasno VEDO tudi to, da sta NE-umnost
in umnost (razum/skost) – ENO IN ISTO (če VEŠ, da je občost ne-umna). Zdaj pa takole…
Vem,
kaj, kakšna je voda, vem, kako se voda izkazuje.
Obenem
vem, da vse tisto, kar se ne izkazuje kot voda, kar je drugačno od vode, NI
voda, pač pa je, če poenostavim, NE-voda. Pomeni, če nadaljujem, da s predpono »ne«,
v konkretnem primeru, označujem tisto, kar je drugačno, celo NASPROTNO od
tistega, o čemer govorim, obenem pa…
Obenem
pa pri NE-umnosti (katero sam ugotavljam krog sebe, o kateri VEM, da je!) na to
predpono, na njen pomen – POZABIM, je/ga NE upoštevam… pri čemer niti do tega
ne dospem, da bi se začudil s tistim kako-hudiča-je-NE-ENAK-DAju?!
Da,
tako »simpatično«, tako UNIČUJOČE zmorejo delovati obča »znanja«, prepričanja,
njih navade, tako koristna je pamet, obča, kadar se v NE-svojem svetu, v svetu
človeka nahaja! Hudiča, celo Tesla se je izkazoval z nekimi
obsesivno-kompulzivnimi motnjami, ki so, zagotovo, izkazovale neko psihično
težavo, in njeno vplivanje na njegove zmožnosti… pa ni prav nič čudnega, da se
je HKRATI izkazoval kot oseba-ki-VERJAME-samo-DOKAZLJIVEMU, in kot oseba-ki-VERJAME-v-NEDOKAZLJIVO
(v »boga«)! Pomeni, da je samemu sebi »v besede skakal«, pomeni, da samega sebe
nikoli NI našel, da bi, posledično, vedel v kaj zares verjame. Kajti v oboje
hkrati ne gre, vsaj pri zdravem razumu ne!
Zaključek:
da, mišljenjske zmožnosti »ljudstev« so že itak omembe NEVREDNE, in, da bi bila
zadeva še nekoliko »spodbudnejša«, taisto okolje vzorno (po)skrbi tudi za to,
da se število razumevanja NEZMOŽNIH samo še povečuje, da je, med že tako
REDKIMI razumsko zasnovanimi, dejansko le PEŠČICA ZMOŽNA DEJANSKEGA
RAZUMEVANJA! Od tod dejstvo, ki o izjemno redkih galileih govori.
Jaz
grem pa zdaj preverit, v literaturo, če se nisem, morda, zmotil, in je dejansko
NE-umnost isto kot umnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar