O spekulativnih NEzmožnostih…

Uvodoma: razpisal sem bom, pa ne le radi tega, ker se rad z besedami spoprijemam, pač pa – bolj kot bom (tudi s primeri) pojasnjeval, večja verjetnost je, da bodo moje besede kot verodostojne sprejete (razumevanja, celovitega, dejanskega, pa tako in tako ne pričakujem)…

 

Za nagonska bitja, med katera sodi tudi »sodobni človek« alias človejak, kakor sem ga poimenoval, je značilno, da nimajo nekih pretiranih mišljenjskih zmožnosti, potemtakem, posledično, tudi do nekih upoštevanja vrednih (spo)znanj niso zmožna dospeti.

Že slišim tisti kako-da-ne… obvladam računovodska dela, znam ceneje kupovati, znam voziti avto, znam narediti mizo… da, morda je tudi res, morda vse to, in še več, dejansko znaš, vendar – do tega svojega znanja (ki je sila problematično in vprašljivo – o tem nekoliko kasneje, ko bom nekaj besed namenil SPREMENJENIM OKOLIŠČINAM) – do tega znanja NISI dospel na osnovi lastnega spoznavanja in ugotavljanja, pač pa so te teh »znanj« NAUČILI, in zmorejo veljati SAMO ZNOTRAJ OKOLIŠČIN, za katere so tudi bila (na)učena!

 

Dva primera, v podkrepitev trditve, navedem…

 

Imam psa, in sem ga »socializiral«, ga zdresiral, med drugim tudi tako, da je strpen do drugih psov, da jih »zna« sprejemati. Čemu sem dve besedi zapisal v navednicah?! Preprosto, zato, ker sta ta »socializacija« in »znanje«, bolj kot ne, običajen lari-fari, nekaj, kar zmore zdržati samo pogojno in v okvirih, v katerih sta bila pridobljena. Kakopak, pojasnim…

Že če bom opustil svoja ravnanja s psom, dlje od njega NE pričakoval, da se izkazuje tako kakor pričakujem/zahtevam, bo pes, postopoma, na to »socializacijo« in »znanje« - pozabil, kajti tisto, kar mu je PRIROJENO (s čemer je, v podobah nagonov, v podobah naravne zasnovanosti, opredeljen) bo postalo MOČNEJŠE od naučenega (z naučenim sem namreč psa prisilil v to, da je, vsaj deloma, postal NE-pes, da se je začel izkazovati popolnoma drugače, kot bi se izkazoval sam po sebi!). Če pa…

Predstavljaj si to, da tega mojega, »socializiranega«, »naučenega« (posledično tudi »miroljubnega«) psa – nek drug, pes, napade. Kaj meniš, bo moj pes sledil svojemu »znanju«, bo, še vedno, »socializiran« in v sprejemanje naravnan, ali pa bo, morda, izbiral med dvema povsem drugima možnostma, med begom in – spopadom?!

Ko drug pes napade mojega, se mojemu povsem SPREMENIJO OKOLIŠČINE, za katere je bil učen! In ker je moj pes nagonsko ( = NErazumsko) bitje, bo ravnal malodane hipno, in bo ravnal IZKLJUČNO na temeljih NAGONOV, pa – če bo presodil, da je šibkejši, in da v boju nima možnosti, bo (u)bežal, v nasprotnem pa bo, pa naj bo še tako »socializiran«, »nepopadljiv«… - prešel v napad, v agresijo (da, tudi kadar se brani, se z agresivnostjo izkazuje, kajti drug pes »razume« zgolj moč ugriza), in bo, v hipu, ravnal popolnoma DRUGAČE, kot je bil (na)učen ravnati, kot »zna«.

 

Ah, pa mi nismo psi, bi bilo moč slišati, pri nas je drugače…

Za šalo, in mimogrede – vem, da niste psi, obenem pa se strinjam z Bajronom, pač, s tistim, kar je zapisal v epitafu psu…

Poglejmo, kako ste naučeni!

Že od malega so vas učili, da je treba biti iskren, pošten, pravičen (da o drugem ne govorim)… obenem pa »veste«, da priložnost-dela-tatu. Pomeni, da je nek trenutek, dobesedno trenutek, neka odsotnost varnostnika-tožnika-sodnika-biriča… MOČNEJŠA od vaše »poštenosti«! Pomeni, z drugimi besedami, da je tudi pri vas (kakor pri psu) tisto, kar vam je PRIROJENO (nagoni!) MOČNEJŠE od tistega, kar so vas »naučili«?!

»Politiki«, zlasti sodobni, iz blata pognali: čim dospe na položaj, že se začne z svojim meni-zame-moje izkazovati, pa z največjo možno žlico zajema v NE-njegovo! V tisto, v kar sicer ne bi zajemal, ko bi »spodaj« ostal, a zajema, prepričan v to, da – je tisto, o čemer odloča, njegova »njivica«, da mu moč položaja, in njegovi njemu-enaki barabeži, na nekih drugih položajih nameščeni, zagotavlja(jo) ne samo varnosti, pač pa tudi pravico do tega, da počne drugače, kot bi smel. Da, takšna je značilnost pameti, kateri pravimo tudi enostavno mišljenje, in praktično mišljenje, in predvsem NEPOSREDNO VZROČNO-POSLEDIČNO mišljenje: vidi vzrok (zadnji v vrsti vseh vzrokov) in vidi posledico (zgolj prvo), vidi priložnost in vidi izrabo te priložnosti… bog-ne-daj, da bi takrat, ko ga nagoni povlečejo, zmogel pomisliti tudi na to, da – obstaja nek čas, v katerem kazniva dejanja zastarajo (določena pa ne zastarajo nikdar), obstaja možnost, da njemu nasprotni dospejo na položaje, pa bo sam ostal brez moči, in brez kompanjonov/soudeležencev/zaščitnikov, in bo (ko bi le bili, a niso, je država preveč »pravna«!) kaznovan, bo utrpel posledice lastnega nečednega ravnanja… NE, pamet tako daleč ne seže, in zlasti ne takrat, kadar nek osebek vodijo nagoni! Da ne?!

 

Poglej, velika težava je, takrat, kadar se pamet, ki je porojena za neke, konkretne okoliščine, znajde v drugačnih, pa…

Predstavljaj si lisico. Narava jo je opremila z določenimi mišljenjskimi zmožnostmi, resda preprostimi, povsem enostavnimi, a kljub temu takšnimi, da povsem zadoščajo v okviru danosti, v katere je bila porojena, pa – ko bo zagledala neko drugo lisico, ki je ujela plen, ne bo kar slepo tekla ukrasti ulovljenega, ne, najprej bo skušala ugotoviti moč nasprotnice, skušala bo ugotoviti, ali bi ji napad znesel, ali pa ne… in v primeru, ko ne bo dospela do ugodnih spoznanj, bo, preprosto, opustila misel na krajo plena. Po drugi strani pa…

Past, za lisice. Z vratci, ki se samodejno zaprejo, ko lisica stopi v zaboj. V zaboju kokoš, povsem nemočno bitje, lisici ne predstavlja nekega večjega tveganja, in je edino tisto, kar jo zadržuje pred takojšnjim ukrepanjem – zaboj. Neka neznana ji stvar, neznanega izgleda, vonja, stoji tam in ničesar ne dela…

Da, nagoni lisico silijo tudi v previdnost, potemtakem tudi v poprejšnje spoznavanje okoliščin… a jo, z druge strani, silijo tudi v to, da poskrbi, s hrano, zase, in za mladiče… obenem pa jo silijo v tisti obči vsako-priložnost-je-treba-izkoristiti (prevedeno: priložnost izgubljena ne vrne se nobena)!

Nekaj časa bo, previdno, hodila krog pasti, vse bližje ji bo prihajala, celo ovohavati jo bo začela, in – ko bo ugotovila, da se nič ne dogaja, takrat bo »spoznala«, da ji past ne-predstavlja-neke-grožnje. Da, tako, kot »vedo« obči, tako bo »vedela« tudi lisica, kajti – vodijo jo nagoni, podobnih izkušenj (da bi se iz njih na/učila) nima, starša je o tem ničesar nista učila… pa ji ne ostane drugega, kot to, da vidi-in-že-ve!

Kakopak, ko se bo podala po kokoš, se bo znašla ujeta v pasti, in se bosta, hkrati, kot sila uboga, izkazala tako njena zmožnost-ugotavljanja-dejstev, kakor tudi njeno (spo)znanje… razen, če ji bo neka srečna-okoliščina naklonjena, če se je, na primer, izdelovalec pasti z neznanjem izkazal, in se vratca niso zaprla, kakor bi se morala. Potemtakem ji zmore, v takšnih okoliščinah, neznanih, njeni zasnovanosti tujih – samo srečno naključje pomagati, in nikakor njene miselne zmožnosti! Da, neznanje izdelovalca pasti, ali pa obstajanje NEpravne države, bistvene, vsebinske razlike, ni…

 

Ne vem, če sem dovolj (ali celo preveč) doslej napisal, pa bom skušal biti krajši, v nadaljevanju…

 

Pamet = nagonsko mišljenje = enostavno, praktično, neposredno vzročno-posledično mišljenje = NE-(raz)umskost = NE-umnost = ODSOTNOST RAZUMA (kot celovitega oziroma kompleksnega mišljenja)! Če skrajšam: pamet = NEumnost.

 

Da sami, obči, niso zmožni lastne ne-umnosti spoznati, to me ne preseneča, kljub številnim izkazom, skozi čas, ki o njej govorijo, da pa taistega niso zmožni (vsaj v absolutni večini že tako majhnega njihovega števila) razumsko zasnovani posamezniki, to pa priča o delovanju neke »višje sile«, ki pa zadeve dobesedno na-glavo-obrne, kajti – če je pri nagonskih PRIROJENO MOČNEJŠE OD NAUČENEGA, je pri večini razumsko zasnovanih zadeva povsem obratna, in je NAUČENO MOČNEJŠE OD PRIROJENEGA (od razumskih zmožnosti)! Pojasnim kako, čemu in predvsem KDAJ oziroma v kakšnih primerih…

 

Tudi razumsko zasnovani posamezniki so rojeni sredi večinskega NAGONSKEGA okolja, okolja, ki po-svoje »ve«, tako o »resnici«, kakor o tistem tako-je-treba, in, kakopak, kakor vrabci počno s svojimi mladiči, to svoje »vedenje« prenaša na mlajše rodove! Ne gre drugače, kar zna ata, to bo, zagotovo, znal tudi sin…

 

Hm – če NE ubogaš, pač pa trmariš, si svojeglav, vztrajaš pri svojih mišljenjih, mnenjih, ravnanjih, in si, ob tem, še majhen, šibak, v polni meri odvisen od drugih, povsem nemočen… potem – če boš priden, in boš ubogal, utegneš dobiti nagrado, če pa ne boš, bo pa neka kazen sledila, slej ko prej, takšna ali pa drugačna, a vse, do zadnje, zanesljivo neprijetne, tudi boleče.

 

»Socializirati« se da tudi popadljivega psa, samo ustrezen dreser je potreben, in določen čas, pa – kaj se ne bi dalo »socializirati« tudi nekega nebogljenega bitja, ki niti do hrane ni zmožno samo dospeti, do nekega zatočišča, kaj šele do tega, da bi kdorkoli njegovo mnenje upošteval, se po njem celo ravnal!

Prav zaradi tega, ker je to dete razumsko zasnovano, ugotovi, jamčim da, da mu je bolje ubogati-in-živeti-v-mitu, kot pa plačevati za svoje vztrajanje, in, verjel ali ne – s časom se pripeti natanko to, da to dete samega sebe, svojo naravno zasnovanost, z njo svoje mišljenjske zmožnosti, »potlači« vase, jih, v svoji podzavesti, stlači v nek »zapor«, iz katerega jim na plano ne pusti, in se ravna natanko tako, kakor je bilo učeno, kakor od njega okolje pričakuje! Ne zavedajoč se niti tega, da se je razcepilo, to dete, da, v bistvu, živi kot ne-jaz, dočim lastnemu jaz-u živeti ne pusti! Da, in v takšnih primerih je govora o PSIHIČNIH OBOLENJIH (boleznih), zavoljo katerih sta okrnjeni, in to krepko, tako zmožnost mišljenja, kakor tudi zmožnost (so)čustvovanja! In kako velika je ta okrnjenost, s kakšno mišljenjsko NE-zmožnostjo se izkazuje… o tem pa takole pojasnim…

 

Kar nekaj jih poznam, ki »vedo«, da je človek razumsko bitje (tako so jih naučili »vedeti«).

Taisti VEDO, da je mentalno (umsko) stanje povprečja alias občosti – BEDA!

Taisti »vedo«, da živijo obkroženi z ljudmi, pomeni, da sočasno VEDO tudi to, da sta NE-umnost in umnost (razum/skost) – ENO IN ISTO (če VEŠ, da je občost ne-umna). Zdaj pa takole…

 

Vem, kaj, kakšna je voda, vem, kako se voda izkazuje.

Obenem vem, da vse tisto, kar se ne izkazuje kot voda, kar je drugačno od vode, NI voda, pač pa je, če poenostavim, NE-voda. Pomeni, če nadaljujem, da s predpono »ne«, v konkretnem primeru, označujem tisto, kar je drugačno, celo NASPROTNO od tistega, o čemer govorim, obenem pa…

Obenem pa pri NE-umnosti (katero sam ugotavljam krog sebe, o kateri VEM, da je!) na to predpono, na njen pomen – POZABIM, je/ga NE upoštevam… pri čemer niti do tega ne dospem, da bi se začudil s tistim kako-hudiča-je-NE-ENAK-DAju?!

Da, tako »simpatično«, tako UNIČUJOČE zmorejo delovati obča »znanja«, prepričanja, njih navade, tako koristna je pamet, obča, kadar se v NE-svojem svetu, v svetu človeka nahaja! Hudiča, celo Tesla se je izkazoval z nekimi obsesivno-kompulzivnimi motnjami, ki so, zagotovo, izkazovale neko psihično težavo, in njeno vplivanje na njegove zmožnosti… pa ni prav nič čudnega, da se je HKRATI izkazoval kot oseba-ki-VERJAME-samo-DOKAZLJIVEMU, in kot oseba-ki-VERJAME-v-NEDOKAZLJIVO (v »boga«)! Pomeni, da je samemu sebi »v besede skakal«, pomeni, da samega sebe nikoli NI našel, da bi, posledično, vedel v kaj zares verjame. Kajti v oboje hkrati ne gre, vsaj pri zdravem razumu ne!

 

Zaključek: da, mišljenjske zmožnosti »ljudstev« so že itak omembe NEVREDNE, in, da bi bila zadeva še nekoliko »spodbudnejša«, taisto okolje vzorno (po)skrbi tudi za to, da se število razumevanja NEZMOŽNIH samo še povečuje, da je, med že tako REDKIMI razumsko zasnovanimi, dejansko le PEŠČICA ZMOŽNA DEJANSKEGA RAZUMEVANJA! Od tod dejstvo, ki o izjemno redkih galileih govori.

 

Jaz grem pa zdaj preverit, v literaturo, če se nisem, morda, zmotil, in je dejansko NE-umnost isto kot umnost.