Preveč že vsega…

Ko prideš do tja,

kjer vse se konča,

in upa več ni,

da iskal bi poti,

zaman je korak,

zaman je vse,

v nazaj čas grenak,

v naprej pa ne gre…

 

Ko prideš do tja,

kjer smeha več ni,

in ni več želja,

le čas, ki boli,

ti dano je še

pod nebom živet,

zato, da te žge

vsak trenutek preklet…

 

Med dobrimi dobro ne znese,

v poštenih lažeh vse razpre se,

pa gledaš, kar gledati nisi hotel,

in čakaš hudiča, da šalo bo vzel…

V podobah, ki so zgolj utvare,

obilo nevredne je šare,

človeku ni biti, med njimi hoditi,

le čaka, da smel bo oditi…

 

Ko prideš do tja,

kjer smeha več ni…

preveč že vsega

kar prek sonca temni.