Ta
teden se je Oliver pojavil tu, s svojo mamo in otrokoma, pa sva jih šla, Sonkec
in jaz, obiskat. In je bilo dete celo tako darežljivo, da mi je dopustilo pol
ure pogovora… preden je prišlo do greva-domov, in do tega, da se je tata, spet,
njej, ter samo njej posvečal…
Pogovor
je nanesel tudi na neka priznanja, na neke nagrade za »posebnosti«. O tem imam,
tako in tako, svoje mnenje, pa… tam, kjer je samo dva milijona vseh, obenem pa
vsako leto podeljujejo nagrade za vrhunske-dosežke… hm, tam ne gre drugače, kot
da neka vrla komisija neke povsem običajne zadevščine kot vrhunske ugotavlja. Z
nekega zornega kota sicer tudi so, vrhunske, v kolikor jih z »zmožnostmi« obče
bebavosti primerjaš, dejansko, objektivno gledano pa…
Kakorkoli
že, posamezniki, tisti, katere sem zmogel spoštovati, in občudovati rezultate
njih dela, so mi vselej bili merilo moje pravilnosti, na področjih, pač, na
katerih smo se srečevali, in sem njihovim mnenjem vselej prisluhnil (ne tudi
upošteval, kajti sledil sem sebi, svoji svojskosti, ne njihovim predstavam),
medtem ko mi mnenja občosti, in nekih, kjerkoli že obstoječih komisij… hm,
najprej pokaži, v delu, to, kar znaš, šele potem moje znanje presojaj! Obenem
pa sem, vselej, grešil, ko nikdar nisem upošteval tiste prijateljeve ugotovitve
če-ne-boš-tako-kot-je-njim-všeč-ne-boš-nikoli-nikamor-dospel…
Oliver
je že v osnovi razumel, to, kar sem mu pripovedoval, medtem ko so mu oči
dobesedno zažarele, ko sem mu povedal o…
Na
Vrhniki se mi je pripetilo, da sem, na nekem svojem literarnem večeru, zagledal
znan mi obraz. Kar nekaj časa sem potreboval za to, da sem prepoznal
vzgojiteljico, svojo, nekdanjo… sedem let sem imel, očitno sem se ji že takrat
zapisal v spomin, z nečim že, ko sem bil v »njeni« skupini, in me je »morala«
videti, po petih pretečenih desetletjih, ko je nekje prebrala najavo dogodka…
Podoben
dogodek je bil v Mariboru. In je organizator dogodka »moral« med občinstvo
pripeljati Tihomilo Dobravc, ženico, takrat staro devetdeset let, ker
me-je-morala-spoznati, prav ona, katere pesmi sem se učil, kot mulec, v osnovni
šoli. In je imela potrebo, med pogovornim delom druženja, da je pred vsemi svoj
morala-sem-vas-videti izpričala…
Razpolagam
s pismom – ne vem, če še kakšno tovrstno obstaja – prek katerega je Svetlana
izkazala svojo željo, da me spozna… s spominom, o tem, da je Šmitov Jože »moral«
priti na moje večere, kljub temu, da je bil bolan, in že dokaj v letih ter
gibalno otežkočen… pa o nekem morava-biti-na-ti, katerega sem, v najinem
poslednjem telefonskem pogovoru, pred njegovo smrtjo, od Pavčkovega Toneta v
dar, ma kaj v dar, v zaklad neprecenljive vrednosti prejel in…
Nekoč
me je nek pesnik iz Srbije, prek mojih pesmi, na spletu objavljenih, našel in…
leto za tem, sem že bil del nekega tamkajšnjega dogajanja za otroke… in leto
kasneje sem se že znašel na največji tovrstni prireditvi na Balkanu, nekoliko
prej pa tudi v Banja Luki… ter kasneje še mnogokrat, ter tudi v tamkajšnjih
nekih glasilih. Ne da bi kogarkoli poprej poznal, ne da bi komurkoli
vola-na-ražnju-pekel, ali mu spod trtice v drobovje rinil…
Da, bi
se dalo našteti, tu in tam, še kaj, kar me je, iz še mladih mojih želja in
hotenj, iz nekih upov po tem, da bom nekoč, morda, smel spoznati neke sebi
velike, in v odsotnosti poguma, očitno s pretirano samokritičnostjo pogojeni, potrebnega
za to, da bi prvi korak naredil, pripeljalo do tega, da – nikogar nisem
potreboval iskati, od teh svojih velikih, oni so znali poiskati mene.
Ne vem,
če je moč še kaj več doseči, ne vem, če je katerakoli nagrada, zlasti v daj-dam
sistemu, lahko vsaj primerljiva s tem, kar je bilo meni izkazano. Vrednejša
zagotovo ne more biti.
Da,
povsem se je strinjal, Oliver, medtem ko je mene, ob pripovedovanju, kurja-polt
prekrivala.
Kakopak
pa mu nisem pripovedoval o silnih nekih, ki bi me radi učili, tudi pravilnega
pisanja, pravilnega jezika, pri čemer sami niti najbolj običajnega, in
prebavljivega, pisma niso zmožni izpeljati. Morda kdaj drugič, tudi o njih, če
se mi bo dalo košček preostalega mi časa jim nameniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar