Sinoči…

Nisem ji povedal, da je včerajšnji večer poslednji v najinem tednu, nisva se pogovarjala o petku ali soboti, tako da ji z ničemer nisem dal vedeti o njenem odhodu, vendar – kot bi slutila, žverca, sinoči ni in ni hotela zaspati. Še-se-igrajva-še-se-igrajva je bilo slišati vsakič, ko sem hotel obznaniti tisti zdaj-pa-je-že-toliko-ura, in tudi po tem, ko sva se dogovorila, da je prepozno za igro, ter igračke, s katerimi sva imela opraviti, razmestila po vzglavnikih, še po tem ni in ni mogla dospeti do spanca. Zapirala je oči, se delala, da spi, a se vselej smejala, ko sta se najina pogleda srečala, zadnjih petnajst minut, približno, preden je zaspala, pa se je stisnila k meni, z glavo na moji roki, in se vse bolj umirjala, veke so vse bolj popuščale, dokler je ni zares poneslo med sanje… četrt čez enajsto.

 

Približno tako je vsak petek pred slovesom. Kot bi lovila poslednje trenutke, da nadoknadi ne vem kaj, ali pa, da na zalogo nabere. In je nabita z energijo, meni pa je hudo siliti jo v nekaj, česar ne želi, obenem pa vem, da mora spati, se spočiti. Kaže, da drugače ne gre, in ne vem s koga se na drugega prenese, vem le, da je nalezljivo, to stanje z zaspati, tudi jaz imam podobne težave, medtem ko s sobote na nedeljo, doslej vsaj, ene same minute ne prespim.

Da, verjetno tudi to sodi med »lepote« življenja, a pomembno je, da tisti šou-mast-gou-on velja.

 

Bentiš, včasih pomislim, kako lepo bi bilo, ko bi se z debelo kožo rodil, pa s čekani in s kremplji, pa da bi tudi sam za kak »šou« poskrbel…