Prejšnjo
noč nisem spal, le predremal, neke tri, morda štiri ure. Malo se je, vsake
toliko, oglašalo, v spanju, pa sem jo pobožal, poljubil, da se je sračka
stisnila k meni, potem pa spet nekaj časa, umirjena, spala. In tudi ta noč se
kaže tako kot ostale po njenem odhodu. Sem že legel, in poskušal, a spanja ni
in ni. Le misli, ki me, neusmiljeno, obletavajo…
Že tako
me je izčrpala, ti dve noči pa bosta samo pridodali, pa bo nedelja, bolj kot
ne, nekoliko težja. Ko sem se vračal domov, sem kupil gorivo za koso, maloprej
pa sem, na spletu, napoved pogledal, in zaklel – do petka dež napovedujejo! Pri
meni pa trava svojo zvedavost steza v nebo, in bo čez dva tedna samo še višja,
težje obvladljiva. Edina tolažba, nikamor ne bo utekla…
Da vse
pokosim – zagotovo potrebujem vsaj štiri, raje pet dni, zlasti na začetku
sezone košnje, ko še kondicije nimam nabrane. In ob višji travi ne bo nič
hitreje, še zlasti, če jo dež, ali veter, poleže. A bo, nekako že bo, dokler
bom zmogel delati, ni vrag, da tudi s travo ne bi opravil. Žal mi je edino
tega, da je najino igrišče, ob visoki travi, krepko manjše, kot bi bilo sicer…
Mi je
že povedala, da bo tudi ona kosila, ko bo večja. In cepila drva, jih nosila v
drvarnico, in vozila Astrid. Že sedaj mi jo pomaga spraviti v garažo. Boš,
dete, boš, vse boš, samo, če boš hotela, če te volja prej ne mine, le – za Astrid
ne vem, če te bo zmogla počakati, kmalu bo v svoje dvajseto krenila…
Tokrat
je, ko je bila doma, pozabila prinesti zajčka, a se je znašla. Pravzaprav sem
se jaz znašel, v povečani svoji vlogi, in sem ji oživljal konjiča, pa medvedka,
lenivca… kar nekaj jih je bilo, igrač, ki so »spregovorile« in »plezale« na
mojo glavo, tudi žoga se je znašla med njimi. In je potekalo tako vsak dan,
zanesljivo štiri ure vsega skupaj, ko so se vrstili neki dvogovori, ko sem v
različnih glasovih »akterje« budil… zato, da se je krohotala, marsikdaj tako,
da niti glasu, tega krohota, ni bilo slišati, še dihati ni uspela med njim… in
sem si moral, vsake toliko, izboriti prehod na neko drugo igranje, ker me je v
grlu, tam, pri glasilkah, »zapraskalo«, pa sem se zbal, da utegnem brez glasu
ostati, ona pa brez predstav…
Naspala
se je, če drugega ne, v tem tednu, spočila, se naigrala, se najedla sladkega…
že nekaj časa ji z zajtrkom in z večerjo strežem v sobi. Je hitreje zadeva
opravljena, sicer bi utegnilo tudi dve uri trajati, preden bi se v kuhinjo
premaknila. In z neko plastiko zaščitim tepih, ki je popoln industrijski izdelek,
pa vzorci niso vtkani, z nitmi različnih barv, pač pa kar nabarvani. In to
tako, da – ko sem skušal nek madež, po njenem obroku, odstraniti, sem ugotovil,
da je bolje pustiti ga, kot pa barvo prek preproge razmazati. Dete pa je »pacaron«,
na vse strani ji žene poglede, in radovedno vnemo, pa ni moč vselej
pričakovati, da bo posvetila potrebno pozornost hranjenju, takrat ko k jedi
sede…
Žene
me, ko je tu, me žene, od prvega svojega jutranjega pogleda, pa vse do
trenutka, ko se pogrezne v sanje. Ko pa sedi na kahlici, ko je ali pa se, zgolj
tu in tam, v moji bližini z nečim zamoti, in ne želi mojega sodelovanja, takrat
pa zapisujem, tisto, kar mi v misli sili, da potem v spominu beležim, dokler se
v črke ne spremeni. In ji »moram« dati, vse neke čečkarije, neke rokopisne
zasnove, da jih tudi ona prouči, ko jih že v računalnik prenesem, pa kaj
svojega »pripiše«. Po svoje, seveda, kajti za sedaj še nima toliko volje,
posledično tudi zbranosti ne, da bi se resneje učila pisati črke in številke.
Sicer poskušava, vsake toliko, a dokaj hitro odnehava. Naj, čim dlje, čim
kasneje, toliko bolje, najslabše bi bilo, ko bi krenila v šolo s tovrstnim
znanjem, bi se utegnila med poukom dolgočasiti…
Vsake
toliko z neke nižje, njej dosegljive police vzame knjigo, po trenutnem navdihu,
njenem, izbrano, a se brž dogovoriva, da jo spraviva nazaj, na varno. Ima svoje
knjige, in v njih »recenzije« zganja, pa, po času, ne zgledajo pretirano
obetavno, zato sva se zmenila, da bo tatine knjige brala takrat, ko ustrezen
čas za to nastopi. Če sploh, kajti med njimi ni nekih romanov, obenem pa je
veliko s področij filozofije, sociologije, jezika… da, tudi lepo število
pesniških zbirk je moč ugotoviti. Vse zadeve, ki naj bi imele trajnejšo
veljavo, da pa do te veljave sploh dospejo, morajo najprej otrokovo nadobudno
vnemo preživeti…
Ne silim
je v pridobivanje znanja. Tudi starejših nisem, pa so se različno izkazovali.
Medtem ko je najstarejše moje, hči, že pri štirih letih in pol tekoče brala
tiskane črke, in se jih je sama naučila, tako, da je pokazala neko črko, v
časopisu ali v knjigi, ter vprašala, katera je, sta sinova s tovrstnim učenjem
počakala na šolo, in ničesar s tem nista zamudila. Najslabše je priganjati, na
silo ne more biti ničesar dobrega, le otroka skaziš, mu še tisto malo nekih
brezskrbnih let, s kakršnimi naj bi se otroštvo izkazovalo, odvzameš…
Tiho
je. V brnenje računalnika se le sova vmeša, vsake toliko, ko nek svoj
vrag-vedi-kaj obznanja, spodaj, v gozdu. In prazen prostor, nobenega tekanja,
nobenega pacanja z vodo, nobenih stolpov, katere gradiva, da jih potem, z
užitkom, sesuje. In predvsem nobenega stiskanja, nobenega moj-tata, pa
lada-te-mam, nobene »mušice«, ki bi se, občasno, v znak kljubovanja prikazala,
in jo, hitro, v smeh preženeva… le glava, neprespana, in malo matasta, le neko
hrepenenje, ki se z dopovedovanjem bo-kmalu-spet-tu skuša tolažiti, le neke
misli, med katerimi so tudi tiste, ki skušajo z nekim smislom-obstajanja
prepričevati.
Da,
tudi kletev se, tu in tam, znajde pri roki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar