Boste nekaj posebnega…

Imam navado, da, razen v primeru neke višje sile, o čemer tudi sporočim tistemu, s katerim sem dogovorjen, ne prihajam v zadnjem trenutku, pa sem tudi danes bil v čakalnici pol ure prej, k sreči, kajti – pregled je bil zakazan za deset do enajstih, jaz pa sem bil deset petinštirideset že v avtomobilu, po opravljenem pregledu, seveda, in je ob enajstih Astrid že počivala v garaži…

 

Za iskanje parkirnega prostora nisem veliko časa porabil, sem ga, k sreči, kar na bolnišničnem parkirišču odkril, tako da me je le nekaj minut hoje ločevalo od vhoda v objekt…

 

Ne vem, se še nisem odločil, ali bi temu rekel »sreča«, temu namreč, da ga malodane ni bebca, ki bi zmogel iti mimo mene, ali pa bi bila sreča, upoštevaje konkretne razmere, ko bi me ti bebci ne zaznali, kakorkoli že…

 

Na poti skozi park mi ne naproti prišel nek moški, srednjih let, z večjo, temno torbo, obešeno prek ramena…

»Vas lahko malo zmotim?«

Dober dan.

»Ja, seveda, dober dan. Prodajam izjemno kvalitetne ure…«

Hvala, me ne zanima.

»Veste, res so kvalitetne, in vidim, da nimate ure.«

Zanimivo, kako pa to vidite?

»Nimate je na roki.«

Nimam, res je. Moram vas pohvaliti, očitno imate izjemen dar opažanja, samo, veste, to, da je nimam na roki, to še ne pomeni, da je nimam.

»Kako to mislite?«

Lepo, lahko bi jo imel v žepu, ali v torbici (v toplih časih, ko se bolj skromno oblačim, mi umanjka žepov, pa si krog bokov torbico pripnem, da v njej nosim dokumente, ključe, cigarete in vžigalnik, telefon…).

»A. Jo imate?«

Ne, nimam je.

»Ampak, veste, to ni dobro, tudi prav ni, je dobro vedeti koliko je ura.«

Če ni dobro, potem, očitno, v slabem živim, če ni prav sem, kaže, grešnik, o tem koliko je ura pa – v posrednem pomenu vem neprimerljivo bolje od vas, v dobesednem mi pa tega ni težko ugotoviti, samo telefonski aparat iz torbice vzamem…

»Naše ure so zelo lepe, prestižne, in vsak, ki je nekaj posebnega, jo ima…«

Veste, mladenič, spet se ne morem strinjati z vami. Lahko so kakovostne, te ure, ne vem, lahko so tudi lepe, celo kot nekaj prestižnega jih zmorejo, domnevam, nekateri obravnavati, vendar – vaših ur, če sploh, ne kupujejo tisti, ki so nekaj posebnega, pač pa tisti, ki želijo postati nekaj posebnega.

»To je isto.«

Nikakor. Če so vaše ure nekaj posebnega, to ne pomeni, da so nekaj posebnega tudi tisti, ki jih imajo, še več, običajno ta nekaj-posebnega samo pri urah ostane, medtem ko jaz… ne vem, če ste že kdaj srečali nekoga, ki bi mi bil podoben, jaz ne potrebujem ure, ne ničesar drugega, zlasti tistega, kar je vsakomur moč kupiti, da bi bil nekaj posebnega, jaz to sem sam po sebi, čeprav… spet vas moram pohvaliti, očitno imate dar za prepoznavanje teh, ki so nekaj posebnega…

»Ja, mam filing…«

A, filing imate?! Zanimivo, in zaradi tega filinga dobesedno vsakega, ki se vam na poti znajde, ustavljate?!

»Bi vsaj katalog vzeli, da vidite kakšne ure so v njem?«

Ne bi, hvala, ker, kot sem vam že povedal, me ne zanima, obenem pa močno dvomim, da so v tem katalogu ure.

»Seveda so, vsi modeli katere prodajamo.«

Domnevam, da mislite, da so v katalogu slike teh ur.

»Ja, seveda, tako sem tudi mislil, normalno.«

Ko bi tako mislili, in bi tako bilo normalno, bi tako tudi povedali, se mi zdi, a niste. Lepo se imejte…

»Sem pričakoval, da boste ljubeznivejši,« sem še zaslišal, za hrbtom, a se namenoma nisem odzval, kajti…

 

Možakar se ne more zavedati, tega, da sem ga med srečneže uvrstil. Običajno pri takšnih primerih samo med dvema možnostma izbiram. Prva je ne-hvala, kateremu, v kolikor ne zaleže, odločnejša ponovitev sledi, in nadaljujem pot, druga pa takšna, kakršna je ta, za katero sem se danes odločil. Časa sem imel na pretek, pa čemu ga nekaj trenutkov ne bi namenil igranju, besednemu igranju?! Tako, sproti, za zabavo…

 

Nekaj podobnega je počenjal Sokrat, ko je pri mimoidočih ugotavljal njihovo »znanje«, njihovo »razumevanje«. Ne vem ali je bilo to tudi njemu v, vsaj občasno, zabavo, vem pa, da je med nama temeljna razlika v tem, da – Sokrat ni vedel o človejakih, pa je, morda, celo pričakoval, da bo lahko nekaj spremenil, vsaj nekoga »razsvetlil«, dočim jaz vem, da je neumnost od-boga-dana, pa tudi v teoriji nikakršne možnosti ni, za to, da bi jo spremenil, iz nje celo umnost priklical.

 

In je enajst petdeset, tako mi računalnik kaže, jaz pa sem zadovoljen, da sem uspel, in to celo brez tega, da bi uro imel, zaključiti ta zapis ter obenem vedeti koliko je ura…