Denar…

Denar je preklet, vsakogar pokvari. Ko ga ne bi bilo, bi bilo bolje… 

Večkrat, celo prevečkrat slišano, da ne bi bilo dovolj zgovorno, ko o marsičem pripoveduje. Denimo…

 

Pripoveduje o ničevosti, ki sploh ne ve kaj je to suverenost, kaj je osebnost, kaj šele, da bi oboje premogla.

Seveda imajo svojo voljo, kaj je ne bi imeli, slednji črv jo ima, in to njih temeljno voljo je moč s tistim neštetokrat zapisanim poimenovati, s tistim da-mi-je-dobro, vendar – če si količkaj spreten, zmoreš z njimi natanko tako, kot z nekim predmetom! Da, brez osebne suverenosti, brez osebnosti dejansko si, generalno gledano, le nek objekt, »usodi« na voljo dan…

 

Pripoveduje tudi o tistem, kar nenehno zapisujem, da se niti sebe ne zavedajo, kajti – če te denar moti, in očitno te, da ga za »prekletega« razglašaš… če te moti misel na pokvarjenost, če ti pokvarjenost ni všeč… povej, prosim, čemu pa se potem tako ženeš za tem denarjem, ko pa te bo, revčka betičnega, pokvaril?!

 

Pripoveduje tudi o nesmiselnosti njih šolanja, ko pa se niti o tem niso uspeli naučiti, da od nekdaj obstaja nek »denar«, resda ne v današnjih podobah, in da je od nekdaj sila prisotna tista lakota po imeti-še-več… pa so se, ko še denarja ni bilo, pobijali za teren, za neko lovišče, za potok, kasneje za letino… pa za neke kamenčke, ki so mentalni revščini »veljavo« dajali, za karkoli pač, kar se je smelo v podobah nekega imetja izkazovati, in je bilo, kot tako, všečno.

 

Pripoveduje o kompleksih, ki »krasijo« uboga bitjeca, nezmožna drugega kot početi tisto, kar jih naučiš početi, in kakor jih naučiš. Obenem pripoveduje o želji, pravzaprav o potrebi neke praznine, neke nevrednosti, ki si želi »nekaj« postati, pa da iz faze občutenja zavisti dospe do njenega vzbujanja. Jebat ga, a če pav ne zna narediti rakete, napisati knjige, biti v neki vsebini drugačen od ostalih pavov, potem mu ne ostane drugega, kot da se z barvitostjo svojega repa ponaša. Pri čemer obča ničevost niti lastnega perja nima…

 

O bebavosti pripoveduje, kako ne bi, ko pa je dejanska?! In se ne zaveda, da je že v svoji osnovi preračunljiva, »zvita«, pokvarjena, pa ji denar in razne priložnosti samo pri tem pomagajo, da svojo pokvarjenost tudi razkrije.

 

Ne, denar nikogar ne pokvari. Ko bi bilo takšno njegovo delovanje pravilo, bi pokvaril slehernega, ne samo njih. In prav nič bolje ne bi bilo, brez njega, nasprotno, krepko slabše, kajti – še vedno bi zavidali (in se zanje tolkli) neke druge predmete, dobrine, še vedno bi ti predmeti njihovo »veljavo«, »pomembnost«, v bistvu njihov manjvrednostni, kretenski kompleks porajali, pri čemer je z denarjem živetje, načeloma vsaj, tam, kjer normala, možganska, zares obstaja, z denarjem krepko olajšano, ker – si predstavljaš, da bi hodil do nekega izdelovalca vozov, želeč enega kupiti, in bi s seboj prenašal, ne vem, tisoč hlebcev, ali dvesto lončenih posod, da bi mu z njimi plačal?!

 

Ne, ne, z denarjem ni nič narobe, z bebavo ničevostjo pa vse.