Duša v pesmi, in pesem v duši…

Rad pišem, celo prepričujem se, da pišem poezijo, tisto pravo, in marsikdaj mi je krepko lažje v verzih zapisovati, bolj me pokličejo k sebi, kot da bi v prozi…

 

Vse možno sem že pisal, od pesmi, namenjenih najmlajšim, prek satire, družbeno kritičnih, pa do lirike. Eno samo, v njenih podobah, priznam, pod tem imenom, in vanjo nikakor ne sodi »sodobno pesništvo«, takšno, kakršnega zmore dobesedno vsakdo, ki pa zares ničesar pametnejšega nima za početi, izkazati. Neka »kao«, zgolj tozadevno »globoka misel«, in še »globje sporočilo«, za katerega sicer ne vem, komu je namenjeno, kajti dvomim, da celo tisti, ki piše, ve kaj je hotel povedati, potem pa, brez vseh pravil, nizaj besede, nizaj »verze«, nizaj – neumnost…

 

Pesem, lirična. Kadar zmore ne samo pripovedovati in (iz)povedati, pač pa predvsem – kadar jo je moč tudi (za)peti, ugoditi njeni prošnji, glede na to, da nosi, v sebi, melodijo. Samo v takšni pesmi je moč iskati, in najti, dušo, in samo takšna pesem privre iz duše, takšne duše, ki pesem premore, in jo poje, zdaj nekoliko bolj tožno, drugič celo s sončevim žarkom obsijano…

 

V polkah takšne duše ne boš našel, je ne moreš, je ni! Tudi v sodobnih »popevkah«, v času, v katerem vsakdo »piše«, tudi sklada (obstaja šola za to, in se ni težko naučiti), in je vsakdo, malodane, neka »pevska zvezda«, ki toliko da zna po notah usta odpirati. Ne, če iščeš dušo, potem je ne išči ne v narodno zabavni glasbi, ne v tisti »moderni«, s časi, razkrajajočimi, vrednote in vrednosti ubijajočimi, uspešno v korak hiteči. Ne, najdeš jo…

 

Denimo v neki stari prekmurski, ali koroški pesmi, kateri sicer »ljudska« pravijo, a je tako daleč od »ljudstva«, po svojem nastanku, da dlje biti ne more! In najdeš jo tam, kjer se ne trudijo biti drugim všečni, pač pa zgolj pesem ubogati, ji pustiti, da se rodi, da poje. Če se ima iz česa roditi, seveda. In eden takšnih, ki so imeli povedati, in so to tudi vrhunsko znali, je bil, zagotovo, Balašević. Čovek od duše i čovek sa dušom.