Hudičevi pankrti…

Uvodoma: nikoli nisem, in tega tudi sicer ne počnem, delil, razlikoval med posamezniki na temelju meril, s katerimi se izkazuje butasto, nemoralno, primitivno občestvo, pač pa mi je pomembno samo to ali se nekdo izkazuje kot človek, torej po dejanskem po-človeško, ali kot nagonsko bitje, resda človeku podobno, in po njegovem »po-človeško«.

 

V tem zapisu bom večkrat uporabil besedo pankrt, ki ima sicer zelo negativno konotacijo, a je ne bom uporabljal z namenom nekega žaljenja ali obsojanja, pač pa zgolj zato, da z njeno pomočjo razkrijem resnico, o marsičem, in tudi o občih, resnico, ki je povsem drugačna od občih »resnic«. Pa pojdimo, počasi, po vrsti in – tudi neki »mimogrede« se bodo vrivali v besedilo, toliko da ne bi pozabil, sproti, nekih »malenkosti« omenjati, na njih opozarjati…

 

Veš kaj pomeni beseda pankrt? Če, slučajno, ne veš, potem – to je izraz za izven-zakonskega otroka, potemtakem za bitje, rojeno v »prešuštvovanju« in, vsekakor, izven objemov-svete-družine, ene temeljnih »vrednot« vsega primitivizma, ki niti tega, kaj sta dejansko sobivanje, in ljubezen, ne ve!

Beseda pankrt je žaljivka, celo huda žaljivka naj bi bila, in njen temeljni namen je označiti, ožigosati, udariti, kaznovati… vse tiste, ki so »krivi« velikega »greha«, pri katerem – niti prisostvovali niso!

Mimogrede: da, glede na to, da je Cerkev uradna predstavnica oziroma pooblaščenka »boga«, je moč sklepati o tem, da ima ta »bog« silno »rad vse svoje otroke«… z izjemo določenih, kakopak, med katere sodijo tudi pankrti. Pa je moč sklepati o tem, da je bojazljiv, in se raje, kot »grešnikom«, maščuje njihovim potomcem, pa je »pravičen«, ker kaznuje ne-krive, in, vsekakor, »dober« ter »milosten«, kajti tudi duše teh pankrtov k sebi vzame, po tem, seveda, ko ti pankrti umrejo…

 

Še nedolgo nazaj je imela Cerkev zelo strogo stališče do pankrtov. Obsojala jih je, žigosala z negativnim predznakom, jih zavračala, še več – posmrtni ostanki teh pankrtov niso smeli biti pokopani v »posvečeni zemlji«, potemtakem na cerkvenem pokopališču, pa – ker so bila takšna pokopališča pretežno edina, vsaj na podeželju, so pokojne pankrte pokopavali tam, kjer so pokopavali neko poginulo živino, krave, konje, svinje… čim dlje od oči, src pa tako in tako ni bilo…

 

Kakopak, Cerkev je v zadnjih časih nekoliko omilila svoja stališča po tem vprašanju, vsaj tista uradna, čeprav – navada-je-železna-srajca, in trše »srajce«, kot je bebavost, ni! Pa zakonska zveza in njen »pomen« ostaja še vedno v posebni po-svoji obravnavi, tudi v posvetnem delu živetja, o čemer pričajo tudi neke »vrednote« določenih političnih strank…

Mimogrede: zanimivo, to, da Cerkev, ki že dva tisoč let pozna-resnico, ki že dva tisoč let ve-kaj-in-kako-je-prav… prilagaja, spreminja svoja stališča! Čemu pa to počne, za vraga, bi se rada približala ne-resnici?! Kakorkoli že…

 

Cerkev se razglaša celo za varuhinjo Pravice, Poštenosti, Morale, in njej podobni so, zanesljivo, tudi obči, ne glede na to, v katere pravljice, butaste, da bolj butaste ne morejo biti, verujejo. Pa poglejmo, tako sproti, koliko je to res(nica)…

 

Kdaj si lahko pravičen, pošten, moralen?! Takrat, tudi takrat, ko se IZKAZUJEŠ Z NAČELNOSTJO, potemtakem takrat, kadar imaš do primerljivih zadev/vsebin ENAKA stališča, posledično tudi ravnanja, takrat, kadar NE posluješ po načelu DVOJNIH meril, pa imaš zase, in za tisto, kar ti prija, uvidevna, dovoljujoča, opravičujoča, za vse ostale/o pa popolnoma drugačna. Prav, dejansko je prav tako, čeprav…

 

Razumem, čeprav ne odobravam, Cerkven odnos do pankrtov, denimo, da skuša, v določeni meri in vsaj malo, vplivati na živalskost občestva, na tisto »ljubezen«, ki se tudi z običajnim parjenjem izkazuje, ampak, kljub temu – če je Cerkev varuhinja Pravice, Poštenosti, Morale, če Cerkev govori v imenu »boga«, ki je tudi pravičen, pošten, moralen, če so takšni tudi ne- in verujoči, potem… kako to, da SE IZKAZUJEJO Z NENAČELNOSTJO, ko pa je načelnost vendar PREDPOGOJ pravice, poštenosti, morale?! Z drugimi besedami, kako to, da so lahko Cerkev, »bog« in obči popolnoma NEmoralni, NEpošteni?!

 

Ne razumeš vprašanja, ne poznaš njegove osnove? Ti pomagam…

Če je biti-pankrt nezaželeno, nesprejemljivo, celo obsodbe vredno stanje… če si načelen, pa ti velja, da so VSI pankrti, in VSAK med njimi, nezaželeni, nesprejemljivi, obsodbe vredni, kako za vraga pri enem od njih, teh pankrtov, POPOLNOMA DRUGAČNO svojo podobo izkazuješ! In ga, bojda, »imaš rad«, ga »upoštevaš«, v svojo-hišo-vabiš, ga »spoštuješ«?! Pojasnim, seveda…

 

O Jožefu in Mariji si, zagotovo, slišal/a, sta neizogiben del Cerkvene resnice, njene znanosti, o vsem, tudi o nastanku Sveta, pa…

Nekega dne Jožefa ni bilo doma. Ne vem, morda se je odpravil po nakupih, in obtičal, nekje v zgoščenem prometu, morda je bil na strokovnem izpopolnjevanju, kakorkoli že, resnično ne vem, a ni ga bilo doma, in takrat je nek pohotnež, sila moralen, kakopak, v zakonsko zvezo zaprisežen tudi, seveda, izkoristil priložnost, in obiskal Maričko. In sta, »brezmadežno«, kakopak, spočela otroka. Izven-zakonskega, potemtakem pankrta, Jezuščka…

Mimogrede: tega »brezmadežnega« najbolje ne razumem, priznam, kolikor upoštevam, denimo, neka spoznanja s področja biologije, pa ne vem, kako bi si ga razlagal – kot dejstvo, da je bila Marija že prej razdevičena, ali zgolj v podobi pojmovanja, da znotraj svinjaka tudi skozi grešna ravnanja ne zmoreš do nekih posebno dodatnih madežev dospeti, že tako ves zapacan… ali pa, morda, da so vsi otroci madežno spočeti, potemtakem že pred rojstvom umazani?!

 

Ne vem, marsičesa ne vem, vendar – Jožef in Marija sta bila par… »sveti duh« se je od nekod prikradel, in izrabil priložnost Jožefove odsotnosti… iz ploda se je rodil otrok, četudi pankrt… in tega otroka imajo danes sila »načelni«, sila »pošteni, pravični, moralni«, sila ah-in-oh BEBAVI, silno »radi« se, tako vsaj pravijo, po-njem-ravnajo…

Mimogrede: ni res, da je »bog« njih po svoji podobi naredil, resnica je nasprotna, oni so naredili ( = izmislili) »boga«, in mu svoje podobe nadeli (do boljših tako niso zmožni dospeti)! Zato tudi je, ta »bog«, povsem po njihovo nemilostno »milosten«, nepošteno »pošten«, nedobro »dober«… vsezmožno NEzmožen! Tako da…

 

Ni, dejansko ni nič presenetljivega, to, da se Cerkev in občestvo izkazujejo kot prilagodljivi, preračunljivi, nemoralni, kajti znotraj njihove »poštenosti«, znotraj njihovega svinjaka – lahko si največji pokvarjenež, kar jih je, a dokler se bodo ob tebi varno počutili, dokler bodo imeli ob tebi za žreti, ali vsaj upati v žretje, dokler se bodo bali nekih posledic, nekega »posmrtnega živetja«, vse dotlej boš zanje, in njim, bog-i-batina, nekakšen robin-hud, pa je priporočljivo to, da… če se že znajdeš v vlogi nekega pankrta, potem vsaj skušaj dospeti do moči, da te bodo, skozi to moč (v bistvu le njo, moč) »spoštovali« in te »imeli radi«!