Jupiiiii…

Med vožnjo sem ji povedal samo to, da jo čaka presenečenje, veliko presenečenje, in se je začela dodatno radovati…

 

Ko je stopila na dvorišče… hipec, dva, preden je zagledala, in začela poskakovati od navdušenja, »bazen, bazen…«

 

Sploh je ni bilo težko spraviti v nadstropje, da sva se pripravila za čofotanje, krepko težje jo je spraviti iz vode. In težko je bilo počakati, da sem nekaj vode zavrel, na štedilniku in v grelcu, da sva z njo tisto v bazenu naredila toplejšo. A je tudi to čakanje prestala, ob nenehnem »je že, je že…«

Zdaj sva v počivanju, po drugem »kopanju«. In se bo še nekajkrat…

 

Pa še z nečim sem jo razveselil. Ko je bila prejšnjič tu, sem ji povedal, da bom kupil, čim kakšno vsaj pogojno užitno najdem, lubenico. In res, ko sem v trgovini izbiral med naloženimi… oglasila se je prodajalka, češ naj jo obvezno kupim, ker so odlične.

Ko boste jedli lubenico v bostanu, na njivi, nekje na jugu, kjer sonce močneje, in dlje, deluje, takrat boste vedeli kaj je odlična lubenica, tako da… kljub temu, da v Deželi odlične ni moč dobiti, bom vzel, kaže, da so kljub vsemu bolj lubenicam podobne, kot pa kumaram…

 

In res, ko sem ji namignil (ravno čofotala je v bazenu), da sem ji kupil neko sadje, katero ima rada, je takoj uganila katero in, čeprav ni minilo pol ure od kosila, in se je za kosilo zares najedla, je zmogla dva režnja…

 

Zdaj bova še pol ure gor, v oddihu, potem pa – spet naprej, k zahtevnim vodnim nalogam…