Ko bom velika…

… takrat bom pametna. Tako mi je že nekajkrat povedala, in tako, očitno, posluša. Čeprav je vrag, kadar neumnost razlaga…

 

Že sedaj si pametna, ji vsakokrat povem, le da ne veš toliko, in tako, kolikor in kakor »vedo« odrasli, kar je, mimogrede, tebi v plus, ker med njihovim »védenjem« lepo ne prevladuje, obenem pa se ne zmoreš s toliko neumnosti, in tudi pokvarjenosti, izkazovati, s kolikor se izkazujejo oni, »pametni«!

 

Upaj, da boš umna, ko odrasteš, ne pametna, upaj, da te pamet čim prej zapusti. Naj njim ostane, da se z njo tešijo, ko se v lepih zrcalih občudujejo, tudi in predvsem takrat, ko se smešijo, ko svojo ničevost razkazujejo.