Ko odrastem…

… bom strojevodja, in vozil bom staro, ozkotirno parno lokomotivo, vse tja do obzorja, in še naprej, po poti, ki se ne konča vse dotlej, dokler se ne izteče…

 

Obzorje mi bo smerokaz, za gorivo bom spev ptic uporabljal, in z nasmehom jim ga bom vzpodbujal, da se nikdar ne bo stišal. Vozil bom skozi neznano, in neprestano, vse kar bom potreboval, bom nosil s seboj. Me je izučilo, da ni najbolje prepoznavati, ni nič lepega prepoznati, pa se za hip ne bom ustavil. In se ne bom imel časa ozirati prek ramen, da mi zaradi mimohoda ne bo žal…

 

In bom sanjaril, spet, o nečem novem, nepoznanem, medtem ko bo čas krušil gorovja, morja zbujal in uspaval, v gozdovih tisoč letnice zapisoval, ter tratam vselej nove cvetlice sipal. Da jih bom, vsaj tu in tam, z nekim verzom pobožal, in misli mednje polegal, da mesto mene v dehtenju trepetajo…

 

Morja se bodo mojemu pogledu razpirala, vetrič bo mojim lasem sledil, tožnost bom za dežinke zamenjal, ne žgejo, za razliko od solza. Družno s soncem bom mavrico risal, družno z mavrico zaklad živel. In le truden žarek, ali pa oblak, bom na krov vzel, če se mu bo hotelo, da se bova o nebu pogovarjala…

 

Ko odrastem bo vse lepše, in vse bolj prav, le dospeti še moram v to odraščališče. Za neko majhno večnost mi bo dom, preden me bo obzorje vsrkalo vase.