Sonce
sije, dan slavi,
kratkohlačnica
žgoli,
naravnala
v dir je hlače,
sem ter
tja veselo skače…
Ko je
razigrano pišče,
svet se
kaže kot igrišče,
trava
zna mehko ujet,
pa do
buške ni dospet…
Levo-desno,
sem ter tja,
kakor se
veselju da,
krila
zna tako razpeti,
da jo
je težko ujeti…
Ko za
dir umanjka plina,
znajde se
v odmor krtina,
pa
drugače je veselo,
ko
lopatka gre na delo…
Še
večer, pred noč ko lega,
z radoživostjo
se krega,
ni še
tema se zgostila,
da bi
dete umirila…
Ko
odstavljen v noči dan je,
trudnost
svojo ceno žanje,
na
blazini potovanje
krene v
šir med sanje…
In prav
čuden mir se zdi,
kot da
v praznem biva,
kot da
čaka, hrepeni…
… da
zbudi se spet iskriva,
neugnana,
radoživa,
pa da
dan spet razigrano
v smehu
teče neprestano,
neprestano
razigrano in od sonca dano!
P.S.
Driska
driskasta… ko je lépo, sva veliko zunaj, in videla me je, da hodim odtočit na
travo, pa zdaj, po novem, tudi ona tako počne. Je, menda, lepše, kot na školjki…
Ni komentarjev:
Objavite komentar