Tam,
kjer ni celovitega mišljenja (razuma), tam tudi celovitega zavedanja, sebe in
vsega ostalega, ne more biti, pa je tudi pomnjenje prikrajšano za celovitost,
sočasno izkazovano, pa se lahko samo parcialno izkazuje. In takšno izkazovanje
onemogoča komparacije oziroma primerjave, in kjer ni primerjav, tam tudi
verodostojnih zaključkov, ugotovitev, (spo)znanj ne more biti…
Marks,
ki s celovitostjo svoje misli zagotovo sodi na sam vrh mislecev vseh časov, je
izjavil, da je religija opij ljudstva. Možakar ni vedel za obstoj dveh,
vsebinsko popolnoma različnih podob znotraj t. im. človeštva, kakor tega nista
vedela Gaus in Frojd, pa bo čas, v kolikor bo hotel dospeti do resnice, moral
popraviti tako Marksovo pojmovanje (tudi) religije, kakor Gausovo distribucijo
(grafičen prikaz inteligenčnega količnika) in marsikatera Frojdova spoznanja, a
v tem zapisu nameravam ostati pri samem verovanju…
Da,
religija je zgolj izraz za neko specifično podobo verovanja, ki ima svoje
predvodnike, institucije, pravila oziroma razlage ter, neizogibno, sledilce, pa
je Marks že pri tem, ko je o religiji (kot opiju ljudstva) govoril, in ne o
verovanju nasploh (denimo o verovanju v neobstoječe »ljudske« značilnosti, od
poštenosti naprej), naredil napako, kajti – za dobesedno vsa verovanja, od
prvega do zadnjega, obstaja ena in ista osnova – nezmožnost razumevanja,
posledično nevednost!
Drugo
napako je naredil, ko je verovanje (ne bom več zapisoval besede religija) označil
kot opij, kajti – kdaj segajo po drogah, takrat, kadar vidijo neke svoje namere
in možnosti dospetja do njih, ali, morda, takrat, ko se neko stanje kot brezizhodno
pokaže?! Osebno menim, da v drugem primeru, potemtakem naj bi bilo verovanje,
po Marksu, IZHOD (iz neke živetvene podobe), dejansko pa je VHOD vanjo! Nagonska
bitja, nezmožna spoznavanja, razumevanja, ugotavljanja, prav tako čutijo
potrebo po tem, da vedo, pa – kaj je lažjega, kot to, da nezmožnost védenja
nadomestiš z nekim ker-je-bog-tako-naredil-odločil… in je zadeva v hipu »razrešena«…
In – če
verovanje NI opij (izhod v sili), pač pa je samo vstopanje v živetje, potem se
prej kaže v podobi ovratnice in povodca, s pomočjo katerih je moč vodljive,
nesuverene podobe - voditi…
Tretja
napaka pa je v nevedenju o obstoju človejakov, kajti – kolikor je Marksova
družbena teorija nek optimum sobivanja, nek posnetek dejanskih človeških
odnosov, toliko in še bolj se, kot takšna, izkaže kot povsem neprimerna za
bitja, ki so po značajskih lastnostih popolno nasprotje človeka, vendar…
pustimo Marksa počivat, pa se raje vrnimo k uvodni trditvi, k tistemu »kjer ni
celovitega pomnjenja in zavedanja, kjer ni možnosti primerjav, tam«… tam sploh
ni problem za to, da skrajno nelogične, neumne, obstoja nezmožne zadeve postanejo
»resnice«…
Recimo,
da je moč, vsaj teoretično, dopustiti možnost, da se samega sebe kot celote ne
zavedaš. Recimo, čeprav je takšna zadeva možna izključno pri nerazumskih
možganih, vendar – ko imaš nekaj dobesedno pred očmi, črno na belem, kot, na
primer, trditve v »božji sveti literaturi«, in kontradiktornosti, nasprotujočih
si trditev sploh ne opaziš, kaj šele, da bi te (z)motile, takrat ne izkazuješ
drugega, kot svoje miselne nezmožnosti alias pamet alias – neumnost!
Bog je
vse obstoječe ustvaril iz nič(a). Pomeni, da sta na začetku obstajala samo
velik nič, in bog sredi njega. Prav, ampak…
Če bog
(od nekdaj) obstaja, potem nikakor tega ne more početi sredi nič(a), kajti –
čim nekaj je, nič samodejno odpade! In obratno – kjer obstaja nič, tam (v tem
niču) tudi boga ne more biti.
Bog je
ustvaril človeka po svoji podobi. Prav, naj bo, čeprav – če ga je ustvaril po
svoji podobi, potem, domnevam, je tudi sam tak, kakršen je nek povprečen »človek«,
brezoseben, nezanesljiv, predvsem pa nikakor ne more biti ne moralen, torej
tudi pošten/pravičen ne, ne vsezmožen, ne moder, obenem pa…
Če je
bog moder, vsezmožen, ustvarjalec vseh ustvarjalcev – kako, za vraga, bi
takšnemu velemojstru uspelo iz rok dati takšno skrpucalo, kakršno je »človek«?!
Bog je
človeku dal svobodno voljo. Prav, tudi glede tega, ampak…
Kot
prvo je ta »svobodna volja« nastala šele s spreminjanjem »svetega pisma« in je
poprej, nekoč, pač, ni bilo! In je nastala iz enega samega razloga, iz
ugotovitve božjih zemeljskih namestnikov, da je sila neužitno božji
tako-sem-naredil primerjati z dejanskimi izkazovanji občestva, kajti s tem, ko
bi bog odločal o ravnanjih »človeka«, s tem bi nase tudi odgovornost zanje
prevzel… tega pa dober, pošten, oh-in-ah ne želi!
Kot
drugo pa… lahko trdim, da nekomu dopuščam o samem sebi odločati, obenem pa mu
zapovedujem kako se mora izkazovati?! Mislim, da takšna kombinacija ne gre,
razen, kakopak, pri neumnosti, pri kateri – na eni strani obstajajo božje
ZAPOVEDI, na drugi strani pa famozna (boga vsake odgovornosti odrešujoča)
svobodna volja! Ne vem, morda je izraz »zapovedi« neustrezen, pa bi bilo bolje
o priporočilih govoriti, a tudi s tem ne bi bila prav nič lepša podoba tako
božjih namestnikov (ki bi se, ko bi bilo tako, z nepismenostjo, popolno,
izkazali), kot njihovih ovac, ki »spoštujejo« tisto, česar niti zmožni niso
spoštovati…
Bog ima
rad vse svoje otroke, jih UČI, jih USMERJA, jih PREIZKUŠA… in je v te namene
celo hudiča poslal štrene mešati. Dobro, vendar…
Če imam
nekoga rad, takrat ga skušam pred slabim OBVAROVATI, in ga ne puščam, da preko
bušk spoznava čvrstost zidu, kaj šele, da bi ga k temu buškastemu nagovarjal,
kot to, menda, hudič počne.
Če ga v
nedogled učim, ne da bi ga tudi naučil, takrat… ne samo, da le-ta ni po moji »modri«
podobi narejen, pač pa se moram vprašati
le-kaj-mi-je-bilo-da-sem-tepca-ustvaril?!
Če ga
usmerjam (osvobodil sem te, zato mi moraš slediti), potem se moram o lastnem
vidu, in orientaciji, povprašati, če ne tudi o lastni zmožnosti razlikovanja
med prav in ne-prav, glede na to, kako izjemno uspešno se »ljudje« usmerjajo!
Če ga
preizkušam… kako bi bilo moč poreči potrebi po konstantnem preizkušanju
(ugotavljanju) lastnega izdelka, kot pa negotovost, neprepričanost v to, da sem
dejansko dober izdelek naredil?! Česar pa ne bi smel izkazati, glede na to, da
vse vem in znam ter zmorem…
Pa da
ne bi nekdo pomislil, da sem se s tem zapisom na vero/religijo spravil, ne,
daleč od tega, le »svetopisemski« zapisi obstajajo v svojih materialnih
podobah, pa jih ni težko poiskati ter, s tem, preveriti resničnost mojih
navedb, sicer pa… ko ne bi bilo verovanja, povsem nekritičnega in neumnega,
verjemi, se »ljudstva« tega sveta tudi v posvetnih svojih izkazovanjih niti za
korak ne bi premaknila. In, mimogrede, med ta verovanja sodijo tudi samopodobe,
s kakršnimi povprečnost sama sebi sijaj nadeva, povsem neutemeljeno, seveda,
neupravičeno.
Ne,
verovanje ni izhod iz sile, verovanje je edini način, na katerega lahko »ljudstvo«
vodiš, ga v (vsaj tozadevni) celosti držiš, mu pojasnjuješ, mu omogočaš, da do
sebi (svojim nezmožnostim, miselnim) primernih »resnic« dospeva. In s tem
verovanjem pri »ljudstvu« ni prav nič narobe, celo samoumevno in potrebno je
(kako bo neumnost sicer »vedela«?!), je pa hudo narobe, kadar razumsko
zasnovanega, že v njegovih rosnih letih, stlačiš v (tudi) ta miselni kalup, in
mu s tem vsaj del zmožnosti razumevanja in človečnosti dobesedno ubiješ,
izničiš! Kar je sicer ozdravljivo, pod določenimi pogoji, a večinoma (v podobi
nezdravljenosti) do konca obstajanja kazi, kvari živetje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar