Jutri
imam kontrolni pregled pri kirurgu, pa bi bilo smotrno, tako stroškovno, kakor
tudi časovno, ko bi po pregledu tudi z nabavo opravil, vendar sem se odločil
drugače, pa se v te namene danes odpravil v dolino, kajti…
Ne vem
koliko časa mi bo vzel zdravnik. Ne vem, kje bom našel parkirno mesto, pod
milim nebom in v nemilosti sončevih žarkov, ali, morda, malo težje, v neki
senci, v kateri bo prav tako dokaj vroče. Ne vem, če bi vložki v hladilni torbi
zdržali, ves ta čas, z neko kupljeno zamrznjeno hrano pa se ne bi igral, da se
odmrzuje in zamrzuje, ker jo bo dete jedlo, pa…
Ma, bom
kar danes skočil, sem sklenil, in pripravil vse potrebno, vključno z nabranim
odpadnim papirjem in steklovino, kar sem s »pepijem«, nakupovalnim vozičkom,
zvozil do garaže, bi bilo sicer pretežko, glede na moje trebušno-stanje. Pa
tudi – danes bom bazen montiral, ga z vodo napolnil, in klor dal vanjo, doma pa
ene same tablete nimam…
Kleti
sem začel že pri vznožju brega, tam, kjer je eko-otok. Pardon, tam, kjer je
poprej bil, danes pa – ene same sledi za njim! Hudiča, ko bi samo praznili, bi
sproti zamenjali poln zabojnik s praznim, obenem pa bi vsaj en stal na mestu,
zdaj pa niti enega ni, pomeni, da so zadevo prestavili…
Pomislil
sem tudi v smislu bedak-kaj-pa-ne-bereš-obvestil, katere položnicam prilagajo,
zagotovo so o tem kaj napisali! Da, priznam, ne berem jih, večinoma gre za
bedarije, o zadevah tako in tako zvem,
slej ko prej, pa raje vržem, ne da bi pogledal. Prav… in sem se namenil v
naselje, v vasico. Zagotovo so postavili otok nekje v centru, v bližini šole,
vrtca, cerkve… a ga niso, nikjer v celem kraju ne duha ne sluha o ločenem zbiranju
odpadkov. Kaj sedaj?
Odpravil
sem se nazaj, proti domu, da bi preveril, če so zbirališče premaknili
malo-bolj-gor, pa ga, v nepričakovanju istega, po poti nisem opazil. Tudi nič.
Super, ni kaj, prtljažnik je poln, v hišo ne bom vračal, pa – če nekje ob cesti
najdem priložnost, v redu, sicer pa bom nekaj več kot deset kilometrov daljšo
pot prevozil in nabrano pustil na komunalnem odlagališču…
Na
srečo sem takoj za tablo »Brežice« zagledal ustrezne zabojnike, ter v upanju,
da me domorodci ne bodo z nekimi kopji in s sulicami preganjali, kot vsiljivca,
ustavil. Očitno nikogar nisem (z)motil, pa mi je uspelo razrešiti vprašanje
nabranega odpadnega…
Po
Petrolu, kjer sem dotočil gorivo in plačal položnici za elektriko, sem se
napotil naravnost v lekarno. Neko zdravilo me je tam čakalo, hkrati pa sem
želel kupiti klorove tablete…
Dan…
dan… imate klorove tablete… nimamo… kako naj rešujem vprašanje vode v bazenu…
imamo neke podobne, namenjene hranilcem vode v prikolicah… dobro, mi lahko kaj
več poveste o tem, kakšno je doziranje, koliko časa učinkuje… ne vem, veste,
itak nimamo na zalogi, moramo naročiti… dobro, skočim čez cesto, v Sanolabor,
morda mi bodo tam lahko pomagali, pa – če tam ne opravim, se vrnem…
Minuta
za tem, Sanolabor: dan… dan… imate klorove tablete… nimamo… in to jih nimate
prav v tem času, ko vsi neke bazene polnijo… ne, ne, mi jih že dolgo nimamo,
veste, neko zagrebško podjetje nam je dobavljalo, a so ga že kar nekaj časa
nazaj ukinili… a, zagrebško podjetje, ukinili so ga, kaj pravite, drugod po
svetu pa ničesar o kloru ne vedo, ali vi ne znate novega dobavitelja poiskati…
Znova v
lekarno. Zdaj vem glede tablet, sem slišal, učinkujejo dva tedna, in šest jih
je v paketu…
Dobro,
če delujejo dva tedna pri pitni vodi, ni vrag, da pri »bazenski« ne bi celo
nekoliko dlje. Šest tablet, pravite?! Če potrebujem v prikoliški hranilnik dati
eno… če zmorejo imeti v prikolici nekih, če pretiravam, dvesto litrov… pomeni,
da bi jaz za bazenček, s skoraj dvema prostorninskima metroma vode, moral dati
vse tablete naenkrat. Prav, tudi to bi šlo. Mi poveste ceno?
Šestdeset
evrov…
Zasidral
sem se, z rokama, za pult, da me ni odneslo. Šestdeset? Samo?! Pomeni, če moram
dvakrat na mesec obnoviti vodo v bazenu, da me bo njeno razkuževanje, s temi
tabletami, stalo samo sto dvajset evrov?! Veste, za ta denar lahko kupim štiri
takšne bazene, kakršnega imam, pa…
Imamo
tudi nek prašek, je izredno učinkovit, baje je moč malodane nemudoma po tem, ko
ga date v vodo, taisto že piti…
To je
pa enkratno, dobesedno čudovito, ne veste, kako ste me razveselili s tem
podatkom, samo, je tako – ko je dete žejno, ji naredim sok, ali pa tudi, če
pije vodo, za to je ne peljem v bazen, imava kozarce doma, tako da… tudi tisti
požirek, ki ga med čofotanjem zajame, če zmorejo preživeti neke rečne,
jezerske, morske vode, ni vrag, da tudi tiste, v kateri bodo, ob njej, njene
bakterije plavale, ne bi preživela. Koliko pa ta prašek stane?
Tudi
okrog šestdeset evrov.
A,
dobro, veselju ne konca ne kraja. Poglejte, takole bova – jaz bom zdaj še do
kmeta skočil, do zadruge, pa če tudi tam ničesar ne opravim, bom prišel po ta
prašek.
Prav,
samo veste, tudi njega nimamo, ga moram naročiti…
V Šparu
sem se ustavil, da sem kupil banane, potem pa via kmetijska zadruga. Ni v
centru, tako kot lekarna in Sanolabor, pač pa ima to pomanjkljivost, ležeča
izven mesta, da je za pot do nje potrebno neko prevozno sredstvo, vendar…
Dan…
dan… imate klorove tablete… večje ali manjše… hudika, sanja se vam ne, kako
lepo ste me zdaj presenetili! Manjše, prosim… in me je dekle odpeljalo do neke
police, mi tam pokazalo posodo s tabletami, približno kilogram jih je
zapakiranih, in to po ceni – štirinajst evrov!
Ne vem
sicer, koliko je v tem kilogramu tablet, a za eno polnjenje bazena bom potreboval
eno samo, tako je vsaj opredeljeno v navodilih, potemtakem bi moral paket vsaj
za dve poletji zadostovati. Pri kmetih štirinajst evrov za vsaj dve sezoni, pri
centralnih pa… ko bi se po njihovo podal, mejduš, če ne bi bazena, še
nemontiranega, kar nekam v kraj postavil…
Kakorkoli
že… nabava o(d)pravljena, potrebe oziroma težave razrešene, vse že zloženo,
kamor mora biti, izdatki zavedeni, celo malo sem se ohladil, med pisanjem tega
besedila, pa zdaj, v miru, eno pokadim, morda celo dve, potem pa grem –
postaviti bazenček in ga napolniti z vodo! In se že veselim trenutkov, ko bo
Malo, v soboto, stopilo na dvorišče ter doživelo presenečenje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar