Nesojeni plavalec…

Danes nisva potrebovala običajne ure, raje več, za to, da sva zapustila nadstropje, nasprotno, deset minut po tem, ko se je zbudila, sva že bila na dvorišču. Pač, bazen, in njegova čarobna moč…

 

V vodi sva zagledala simpatičnega debeluščka, čmrlja. Bil je povsem negiben, a sva sklenila, da poskusiva, in sva ga prenesla iz bazena na mizo. Pojasnil sem ji, da, kljub temu, da zmore pičiti, čmrlj ni tak kot sršen, pač pa pridno oprašuje cvetove, pa brez njega in čebele ne bi bilo grozdja, kakijev, jagod…

 

Kmalu po zaključeni reševalni akciji je debelušček premaknil okončino. Super, živ je! In je trajalo malo več kot ura, da se je dodobra opomogel, izločil občutno količino popite vode, se povsem posušil, potem pa – hura, poglej, leti!

 

Komaj sem dočakal trenutek, da sem ji pustil v bazen. Le-ta se nahaja v senci, vetrič je nekoliko hladneje pihljal, obenem pa zrak ni bil dovolj segret, da bi bilo moč biti v vodi, brez možnosti prehlada. In sem moral malodane vsaki dve minuti preverjati, če je črtica na termometru že dovolj visoko, da sme v vodo. Kakorkoli že – nesojenega plavalca sva rešila, neučakani plavalki pa je, končno, nastopil trenutek, ko se je smela podati v vodno uživanje…