Ni
hujše kazni za planet, kot je – pamet!
Pravijo
ji, strokovno, tudi enostavno, praktično, neposredno vzročno-posledično
mišljenje, in njeni imetniki so prepričani, da je isto kot razum, čeprav je med
obema za vesolje velika razlika…
Ko jo
je »bog« delil, je bil širokogruden, ni mu je zmanjkalo niti za polža, medtem
ko je z razumom škrtaril, pa ga je podaril samo tistim, kateri mu, v svoji
polni razumski zmožnosti, pravijo – Narava…
Da, ta
Narava je popolna, kakopak tam, kjer obstaja sama po sebi, in ji niso neka
naključja zmešala štren. Denimo naključje, kakršno je bilo, ko se je človek z
živaljo spečal, pa iz naravnega nekaj ne-naravnega, od narave ne-danega
ustvaril. In v svoji popolnosti se, Narava, povsem razumsko izkazuje, zaradi
česar je, povsod med silno pametjo, ustvarila nasprotja, takšna, ki medsebojno drugo
nad drugo gredo… pa je, na primer, poleg »živine« ustvarila tudi zveri, da si
medsebojno številčnost uravnavajo, in s tem preprečujejo edini dejanski »dosežek«,
katerega je pamet zmožna – uničenje! Si predstavljaš kako bi izgledalo živetje,
ko ne bi bilo lisic, volkov, medvedov, levov… in tudi trave, nasploh zelenja
ne, ker bi ga travožerci do konca požrli?!
Da,
Narava je umna, pa je tam, kjer je smela sama o sebi odločati, vse naredila v
nekakšnih krogih, v prehranjevalnih verigah, v katerih sleherni člen nad
drugimi bdi, in jim ne pusti prek začrtanih meja. Tam pa, kjer se je človek, v
svoji neizkušenosti in, posledično, nevednosti, podal po svoje urejati, se v
bistvu postavljati-nad-Naravo, tam pa je zadeva povsem drugačna, tam pamet,
pardon, neumnost, nekih posebnih omejitev ne pozna. In temu »tam« se, z drugo
besedo, pravi »človeštvo«, zadevščina, sestavljena iz nagonskih bitij,
človejakov…
Pamet
je zmožna razreševati neke preproste probleme, o katerih se mora najprej vsaj
osnovnega naučiti, in naučeno razumeti, obenem pa je ne smejo spremenjene
okoliščine (drugačne od tistih, v katerih se je naučila soočati se z neko
težavo) presenetiti, kajti daljnosežnejšega mišljenja, v podobi ugotavljanja
posledic posledic posledic, ni zmožna. Prav tako ni zmožna ugotavljati vzrokov
vzrokov vzrokov, zaradi česar se, v primeru »človeštva«, tudi »uči« zgodovino
zato, da se iz učenja – ničesar ne nauči! Pa pridno »ponavlja« zgodovino, ko jo
v krogih vrti, natanko tako, kot svojo zgodovino vrtijo v krogih neke mravlje,
ali katerekoli druge živali…
Pamet
je sicer zmožna dospeti do ugotovitve posledic nekih ravnanj, a šele takrat, ko
so te posledice že dejstvo, in jih ni več moč preprečiti. Pa ugotovi*, denimo, da
je s pesticidi tako zastrupila prst, da na njej ni moč poljščin pridelovati, in
ugotovi*, da je Temza tako onesnažena, da v njej ni več tistega običajnega
živetja, in ugotovi*, da plastični proizvodi ogrožajo naravo, medtem ko pridno
taiste plastične izdelke na veliko uporablja, po načelu NE-skrbnega gospodarja…
in vse to ugotovi*, kakopak, s pomočjo ne-pameti, s pomočjo razuma, ki takrat,
ko je že uničeno, celo do te priložnosti dospe, da mu je puščeno reševati
nastala stanja…
Pameti,
njenih (ne)zmožnosti, NI moč spreminjati, lahko jo sicer učiš, da bo znala
tisto, kar ji prav pride, kolikor toliko s pridom uporabljati ZASE, ne da bi se
pri tem zavedala tega, kaj s tem početjem-zase počne celoti, skupnosti, in
tega, da se bodo posledice tega početja slej ko prej vrnile, v podobi
nekakšnega bumeranga, ki jo bo lopnil po glavi. Pa jo lahko naučiš v obstajanje
obilno rodečih rastlin, v to, da na veliko, v pogoltnosti, takšne rastline sadi…
preden spozna, da so njihova semena jalova in zgolj za enkratno uporabo. In se
takrat, ko so malodane že vse poprejšnje, »naravne« vrste iztrebljene, odloči
za to, da bo »banke semen« ustanavljala… in bo gromel tisti »kupuj slovensko«
po tem, ko slovenskega malodane več ne bo…
Kadar
pamet odloča, takrat vidi samo zadnji vzrok in prvo (pa še to samo DOMNEVANO!)
posledico, ne zmore pa videti širšega spektra, pa da bi neposredne in predvsem
posredne reakcije predvidela. Kadar pamet odloča, takrat velja tisti
sto-babic-kilavo-dete, ki priča o tem, da so babice morda babice po letih,
svojih, nikakor pa po znanju babištva, kajti – ni boljšega, kot je takrat, kadar
sto strokovnih odloča, bodo najboljšo rešitev našli, kadar pa sto »strokovnih«…
Pamet
se niti same sebe ni zmožna zavedati, pa ni nič čudnega tudi to, da ima DVOJNA
merila, ena zase, in za svoja ravnanja, druga za vse ostale. Pa utegne biti še
takšna grdobija nekaj povsem normalnega, nespornega, kadar »meni« korist
prinaša, in obsodbe vredna, v nasprotnih primerih. Zato tudi ni nič čudnega, da
se vetrovni-prilagodljivci razglašajo za poštene, moralne, pokončne… pa čeprav
se izkazujejo z značilnostmi, ki samo o ne-poštenosti, ne-moralnosti,
ne-pokončnosti govorijo…
Pamet v
bistvu »rešuje« težavo zato, da iz nje še večjo, ali več težav naredi! Zgolj
zaradi tega je moč spremljati, v svetu, zadevščine, ki se nenehno ponavljajo,
resda na različnih tehnoloških ravneh, a vsebinsko ene in iste, čeprav – tam,
kjer obstaja razum, tam se rešitev izkazuje v podobi odprave težave. In samo
pamet »ve«, da zmore biti »suverena«, sama-o-sebi-odločujoča (to, bojda,
suverenost je!), čeprav je prek glave v dolgove zakopana, čeprav je od dobre volje
nekih drugih odvisna. Kakopak, kadar je »suvereno« ubogljiva, in se odloča
tako, kot je od nje pričakovano…
Neke
svetle bodočnosti ni pričakovati, zanesljivo ne, vsaj dotlej, dokler bo pamet
odločala. Nima moči, da bi na temelju argumentov poslovala (za to je potrebno
dejansko razumevanje, dejansko znanje), pa rada sega po argumentih moči. To pa
zna biti sila problematično, tam, kjer ima več držav toliko sredstev za
uničenje poznanega nam sveta, da ga lahko nekaj stokrat uničijo (vrag ga vedi,
katere so zadolžile, te države, da bodo še naprej pritiskali na ustrezna
stikala, po tem, kakopak, ko bo že prvič vse uničeno?!), tam, kjer zmore povsem
nepredvidena nesreča sprožiti prvi udar, in tam, kjer razmišljajo o možnosti,
da bi »zgolj« lokalno uporabili tovrstno orožje. Skratka tam, kjer moč,
nadvlada, izsiljevanje, beseda orožja… krepko bolj deluje, kot nezmožnost
pogovora/dogovora… nezmožnost medsebojnega upoštevanja… nezmožnost dejanskega
sobivanja.
Razvoj
gre, v rokah pameti, v nazaj! Pa ne samo po vprašanju ne/delovanja nekih
pripomočkov (banalen primer: če zmanjka električnega toka, takrat, ko
nakupuješ, ne boš mogel kupiti, ker »ročnega« zaračunavanja trgovci več ne poznajo),
pač pa predvsem po vprašanju vse bolj NEDELUJOČIH možganov, ki, znova banalen
primer, brez uporabe računala niti osnovne poštevanke več ne zmorejo! Ko pa
pomislim na »vrednote sodobne razvitosti«, na tisti poln-vamp (v neposrednem in
posrednem pomenu), na eni strani, ter na omejenost, fizično, naravnih virov, na
drugi... na to, da s tehnologijo tistim, ki drugega dela, razen izvajalskega,
niso zmožni, taisto delo ukinjajo, pri čemer že tako ne vedo kam bi s prostim
svojim časom... na dobesedno dekadenco Zahoda, v kateri je SEBI na najvišjem
mestu, in si manjvreden, v kolikor manj poseduješ (nekih občih »vrednosti«)…
ne, ko na vse to pomislim, takrat lahko samo takole zapišem: v kolikor zadeve
ne bodo spravljene v red, v kolikor odločanje ne bo dospelo v roke razuma, pa
čeprav se bo s tem »demokracija« med neke neljube spomine zapisala, v takšnem
primeru bo že osnovno preživetje postalo čudež!
Da, med
pametjo in razumom je neopisno velika razlika, tako velika, da je pamet NE-um,
NE-um pa govori samo o – neumnosti…
Ko ne
bi, v daljni preteklosti, prišlo do neljubega naključja, bi danes »človeštvo«
živelo v svojem naravnem okolju, »malček« drugačnega izgleda resda, kot ga zdaj
premore, medtem ko bi se človek podajal na vikend-pakete po vesolju, ne da bi
poznal trpljenje, povzročeno s pomanjkanjem hrane/vode/zdravil/zdravnikov, kaj
šele trpljenje povzročeno v podobah raznih vojn…
Ni komentarjev:
Objavite komentar