Sostanovalca ali resnica o…

Lojza in Polde. Poznam ju že trideset let, od takrat, ko sta začela skupaj živeti. Pravzaprav, ko bolje razmislim…

 

Prehuda beseda je, ta »skupaj«, kajti že res, da imata isto streho nad glavo, pa da delita kuhinjo, kopalnico, hodnik in dvorišče, že res, da si delita tudi stroške za elektriko in komunalne storitve, pa najemnino… a kljub temu bi bilo bolje, ko bi zapisal, da – živita drug ob drugem in, bolj kot ne, vsak zase…

 

Najela sta majhen objekt, simpatično hiško, na robu gozda, z dvema sobicama. Za vsakogar po ena. In lepo sta se dogovorila, sproti dogovor tudi ohranjata, glede delitve dolžnosti, nekih del, pa – Lojza, h kateri bolj »ženska« dela sodijo, pospravlja, celo hiško, seveda, tudi Poldetovo sobo, medtem ko Polde kosi, obrezuje drevje, gredico okoplje, pa tudi sicer zna biti priročen, pa kako žarnico zamenja, celo vodovodno pipo zna…

 

Ne morem trditi, da sta idealna sostanovalca, a tudi najslabša ne, vsaj doslej se še nikoli nista niti stepla, kaj šele, da bi se pobila med seboj! Čeprav… marsikdaj Lojza benti, češ ta-nemarnež-ničesar-ne-pospravi-za-seboj, medtem ko zna Polde stresati nejevoljo češ prekleta-baba-ne-bi-ji-krona-z-glave-padla-ko-bi-enkrat-za-kosilnico-prijela… kakorkoli že, povsod je moč najti neke težave, in nesoglasja, pa kaj jih ne bi bilo tudi v njunem drug-ob-drugem živetju, vendar – naj se celo največja jeza pripeti, najprej enemu, posledično tudi drugemu, oziroma obema, naj si še tako, včasih, želita tisti oh-ko-bi-lahko-sam/a-bil/a-in-po-svoje-živel/a, nikogar ne mika, da bi v tej smeri zakoračil, kajti…

 

Ko bi bil/a sam/a, vse račune bi moral/a sam/a plačevati, vse opravke sam/a opraviti, vso odgovornost sam/a nositi, obenem pa – že res, da se nimava o čem pomembnejšem pogovarjati, a kljub temu ne škoduje nekoga imeti-pri-roki, da vsaj tu in tam lahko počvekaš… kadar česa boljšega nimaš početi, seveda… pa tudi sicer, Lojza se boji teme, in je dobro imeti nekoga pri roki, da se strah preveč preteče ne izkazuje, dočim ima Polde zdravstvene težave, pa rad vidi, da je nekdo v bližini, če bi bilo, slučajno, treba klicati nujno medicinsko pomoč…

 

Večino časa, kadar nista v službi, preživita vsak v svoji sobi. Vsak ima svoj TV sprejemnik in računalnik. Ko Lojza pospravlja, takrat je Polde na dvorišču. Edino takrat, ko je potrebno pojesti, sedeta za isto mizo, ko se je potrebno za najemnino pogovarjati, tudi skupaj to počneta, celo v trgovino gresta skupaj, v nabavo, da bo kupljena hrana obema všečna ali vsaj sprejemljiva. Sicer pa…

 

Ko opravi svoje obveznosti, Lojza v svoji sobi gleda nadaljevanke. Ko opravi svoje obveznosti, Polde v svoji sobi gleda prenose nogometnih tekem. To imata silno rada in bog-ne-daj, da bi Lojza en del nadaljevanje zamudila, Polde pa eno tekmo! Ne gre, nikakor, kajti – le kje, le s kom ali s čem si želiš biti, da si zadovoljen(-na), če ne tam, in ob tistem, kar imaš rad/a?!

 

Kakopak, tudi psa imata, skupnega. Skupaj sta se zanj odločila, skupaj ga kupila, delita si stroške njegove prehrane, in siceršnje oskrbe. In tudi imata dogovorjeno kdaj ga bo kdo na sprehod peljal, točno po urniku, pa se zna zaplesti, s tem psom, samo takrat, kadar neke nevsakdanje odločitve o njem dogovarjata, denimo ali bi ga bilo dobro v pasjo šolo vpisati, ga nečesa naučiti, pa kolikšen strošek šolanja bi bil sprejemljiv…

 

Pravzaprav Lojza in Polde živita neko povsem običajno, vsakdanje, recimo temu normalno živetje, kadar sta drug ob drugem, seveda, nek nenapisan dogovor, neke navade, neko rutino, bi se temu dalo poreči, nekakšen avtomatizem, v katerem po tekočem traku potekajo vse »vsebine«, ki, roko na srce, neke posebne omembe niti vredne niso. Drug ob drugem skratka ne dospevata do nekega zadovoljstva, vsaj pretiranega ne, vsaj malo so nadaljevanke in nogomet v tolažbo, dejansko pa zaživita takrat, kadar…

 

Lojza se silno rada sestane s prijateljicami, ob kavi. V druženju z njimi dobesedno oživi, z jezika ji teče kot bi potok poslušal, nihče ji v besede ne skače, kaj šele, da bi ji rekel bodi-tiho, nasmejana cveti, kot rožica, kadar ima možnost tako svoj čas preživeti. Polde pa, kdaj pa kdaj, v bife stopi, ali pa se poda na nek izlet, na katerem sme v miru misli spočiti, se zraka nadihati. Da, izjemne priložnosti, takšne, ki znajo celo z energijo napolniti, in se nikoli ne kažejo kot monotone, rutinske, kot neka povsem običajna – praznina…

 

Da, Lojza in Polde sta sostanovalca, pardon drug-ob-drugem stanovalca… ki v tistem drug-STRAN-od-drugega vsak sebi iščeta, in najdeta, neka zadovoljstva. Pač v tistem, kar imata rada. V bistvu…

 

Groza, pa moja malomarnost, že v samem naslovu sem napako naredil, kajti – Lojza in Polde sta žena in mož, tipična predstavnika tipične zakonske »skupnosti«, tipične zakonske »ljubezni«. Ki ju toliko skupaj drži, kot ju drži skupaj – »ko bi bil/a sam/a, vse račune bi moral/a sam/a plačevati, vse opravke sam/a opraviti, vso odgovornost sam/a nositi, obenem pa – že res, da se nimava o čem pomembnejšem pogovarjati, a kljub temu ne škoduje nekoga imeti-pri-roki, da vsaj tu in tam lahko počvekaš… kadar česa boljšega nimaš početi, seveda… pa tudi sicer, Lojza se boji teme, in je dobro imeti nekoga pri roki, da se strah preveč preteče ne izkazuje, dočim ima Polde zdravstvene težave, pa rad vidi, da je nekdo v bližini, če bi bilo, slučajno, treba klicati nujno medicinsko pomoč…«

 

Verjamem, da obstaja možnost ne-strinjanja s tem mojim pojasnilom občega »sobivanja« in »ljubezni«, vendar – sam sem, kar dolgo, takšna »sobivanje« in »ljubezen« živel, obenem pa… kamorkoli sem doslej pogledal, prav nič drugačnih nisem zasledil.