Pravijo,
da je treba vedno z optimizmom gledati v bodočnost…
Prometna
nesreča, avto »totalka«…
Jupi,
ne bo mi ga več treba voziti v pralnico!
Sladkorna,
odrezani nogi…
Jupi,
ne bom več za čevlje dajal!
Zavožena
švicarska usmeritev…
Jupi,
marionet ne boli glava od razmišljanja!
Sam
nikoli nisem vedno-gledal-z-optimizmom, ne, priznam svoj greh, vselej sem
skušal realno, in sem si to svojo napako opravičeval s tem, da sem realist.
Kakopak, okolje je o tem bolje vedelo, pa mi je bil pesimizem očitan. Prav, le…
ta moj »pesimizem« se je, v času, kot povsem utemeljen, realističen izkazal, pa
sem celo tisti prav-si-imel smel poslušati, čeprav… čeprav sem, zanje, večne »optimiste«,
še vedno ostajal »pesimist«, pa se sprašujem kaj je narobe s tem mojim »pesimizmom«, glede
na to, da za njihov »optimizem« vem, da zgolj o neumnosti pripoveduje?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar