Vse je v čakanju…

Čakata Veliki in Mali breg, oba sta pokošena, pripravljena, da Sonkec svojo raziskovalno-igralno žilico prek njiju razvleče. Upam, da tudi nabiralno-sladkalno, z grmičev šmarne hrušice namreč kipijo dozoreli plodovi, sladki, da slajši biti ne morejo…

 

Čakajo posodice, in čaka voda, čakajo neke sveže krtine, da se Giska spet loti, s svojo ustvarjalno vnemo, kuhanja, barvanja, dolivanja, prelivanja, odlivanja, skratka – pacanja…

 

Čakajo igrače, natanko tako, kot jih je pustila ležati, da jih Razbojnica iz njihove osamelosti popelje, pa da bo spet potrebno preskakovati z njimi prekrita tla, in jih, vsaj za silo ter tu in tam, v nek malo bolj stran odrivati…

 

Čakata cucka, čakata mačka, ne vem, če slutijo, da so jim dnevi počitka minili, da jih bo Sera kmalu, v svoji vzhičeni želji po crkljanju, lovila, grabila, stiskala, medtem ko bo svojo vnemo z njihovo potrpežljivostjo v eno topila…

 

Čakajo jagode. Tiste gozdne, na dnu Velikega brega, sicer že jenjavajo, a v lončkih, pri kuhinji, jih je kar nekaj, kot zarja rdečih, pripravljenih na Žabonarja, na ročico, da jih odtrga in v radost ponese…

 

Ne nazadnje, še zdaleč ne, sem v čakanju tudi sam. Resda se nisem uspel spočiti, v minulem tednu, in se zavedam, da bom v prihajajočem še bolj v pogon dan, a mi moja Zvezdica sproti moči obnavlja, vsaj toliko, da zmorejo zdržati njena pričakovanja, pa, za dobro mero, še kakšni želji povrh ustreči…

 

Le z vremenom se mi ni uspelo dogovoriti, bojda bo ohladitev prišla. Jaz pa sem upal, da ji bom kad, njeno, z vodo polnil, pa da bova doživela veliko trenutkov, v katerih bo ona vodno bitje, jaz pa tik nje, da komarje in obade preganjam, vendar… če ne sedaj, bo pa kasneje…