Vsakič,
ko slišim o »božji volji«, se samo še bolj »čudim«, češ kako, za vraga, jo
sploh lahko omenjajo, ko pa…
Ko pa
je bog, očitno, postal, če že poprej ni takšen bil, nek povsem brezvoljen
možakar, ki niti toliko želje ne zbere vkup, da bi poskrbel za uresničitev
tistega, kar sicer zapoveduje, o čemer nenehno govori?! Ni je, ni te »božje
volje«, razen v primeru, kakopak, da je starec nek popoln zanikrnež, nek
hinavec, ki eno govori, drugače pa ravna…
Ne vem,
a si upam trditi, da drugače tudi biti ne more. Ne nazadnje so ga ustvarili po
svoji podobi, za le-to pa je značilno, da je ne kaže pretirano hvaliti. Že res,
da so dobri, pošteni, delovni, požrtvovalni, nesebični, ma, lepota vseh lepot,
a kaj, ko so takšni samo v besedah, s katerimi sebe opisujejo, dočim so zares
popolnoma drugačni! Ko ne bi bilo tako, ko ne bi znali samo »spoštovati«,
denimo tudi, če ne kar v prvi vrsti, boga, svojega »stvaritelja«, mejduš, da bi
njegove napotke upoštevali, pa se vsaj skušali truditi, da bi sebe v manj grde
spremenili! In jih ne bi »priložnost« kvarila, in jim »dobrota« ne bi bila
zgolj posledica nekih interesov, predvsem tistih, katerih se niti zavedati niso
zmožni, čeprav še kako učinkujejo…
Ne, ne,
pri tej »božji volji« samo dve možnosti obstajata! Prva, da je bog takšen,
kakršni so oni, pa ne kaže dosti dajati na njegova vrednotenja, kakopak tudi
izkazovanja, besedna in siceršnja, druga pa, da ga sploh ni, tega boga,
kakopak, vsaj drugje ne, kot v trdi betični temi. Tretje ni, bi jo zaman iskal…
Kakopak,
betični temi bog, natanko takšen, kakršen »je«, ustreza, tako in tako ta tema
ne ve ničesar pomembnega, in zlasti tega ne, kaj je poštenost, kaj je dobrota,
človečnost, etičnost! Ko bi vedela, bi ob pogledu nase za vselej utihnila!
Ni komentarjev:
Objavite komentar