Kot Sneguljčica…

Zvečer sem se eno uro počutil kot Sneguljčica…

 

Dobro, priznam, da ne vem, kako se je počutila Sneguljčica, vem pa, da me scene, ki na bordelne spominjajo, odbijajo, nikoli nisem maral smradu. Tudi sicer ni neke podobnosti, med njo in menoj, morda bi se lahko le po dolžini las primerjala, in to je vse, čeprav…

 

Tik pred osmo je pripeljal drva. Menda pet metrov. Že na daleč so dišala, tako suha so in – neka malenkost je že v drvarnici, po večini videnega bi dejal, da prevladuje, in to krepko, bukev, obenem pa – mejduš, skorajda »šokiralo« me je, ko sem videl, da je pripeljal že razcepljeno, potemtakem takoj-za-v-peč-uporabno… pa niti cena, ki se je kot krepko zvišanje poprejšnje slišala, ni, nikakor, pretirana…

 

Kaj ima to opraviti z mojim počutjem?! Ah, »samo« toliko, da… najprej sva le toliko odmetala, da je moč skozi vrata nemoteno na parkirni prostor, z dvorišča, nato pa se je porodila dodatna volja nekega pridnega palčka, in odločila, da bova kar zastavila z vožnjo pripeljanega v drvarnico. In je bil palček zelo marljiv (žal je radi operacije ne smem več dvigati na samokolnico, da bi jo vsaj v eno smer vozil, kar ima rada), celo tako, da me je, ob moji želji da pustiva-za-naslednjič (pomoč palčkov zna namreč biti sila zanimiva zadeva, pa terja več napora odraslih, kot bi ga bilo sicer potrebnega), s svojim se-enklat kar petkrat uspela prepričati, pa je zdaj za osem samokolnic polen že na svojem mestu, v drvarnici. Bova jutri popoldne, po dežju, sem jo uspel pregovoriti, medtem ko se je mrak že gostil, kajti moj palček bi kar še in še in še in še…

 

Da bi začinila večer – preden je pripeljal drva, sem jo naučil »črnega petra«, pa sva ga »morala« še petkrat igrat, preden sva se odločila za odhod v nadstropje. In, kakopak, vselej je navdušeno poskakovala na klopi, kajti vselej ji je »uspelo« zmagati… kako, to pa naj ostane tatina skrivnost…