Leta, pa ta leta…

Ne pritožujem se nad svojimi leti, sam sem jih pridelal, obenem pa jih še zmorem nositi…

 

V bistvu so mi kar nekaj prinesla. Z njimi sem svoje zmožnosti preverjal, z njimi samega sebe presenečal, ko sem določene od teh zmožnosti, za katere se mi nikoli niti sanjalo ni, da jih premorem, odkrival, z njimi sem do nekih setev posejanega dospeval… obenem pa sem, na drugi strani, prav zaradi naštetega, ali zgolj z njegovo pomočjo, s svojimi leti dospeval, in dospel, do popolnoma drugačnega svojega sveta, kot se mi je spočetka kazal. Takrat, ko niti zidov še nisem imel krog njega, da bi moral vrata odpirati…

 

Ne vem čemu bi dal prednost. Verjetno bi bilo nesmotrno kaj takega ugotavljati, kajti – s sleherno rastjo posamičnosti se, sočasno, odvija manjšanje okolja, v katerem se le-ta nahaja, pa kakor se ob prvih korakih nek prostor zdi neobvladljivo velik, tako se kasneje, ko hoja postane rutina, zmanjša na samo-nekaj-korakov…

 

Sčasoma, ko se naučiš gledati z možgani, in ne samo z očmi, spoznaš, da so podobe popolnoma drugačne, kot se kažejo očem. Začneš, s pomnjenjem, nabirati podatke, o enem in istem ter o vsem, začneš seštevati in odštevati, s čemer bi lahko poimenoval sintetično-analitično mišljenje, začneš ugotavljati neskladja, nelogičnosti, ki, vse po vrsti, samo o tem govorijo, da je z očmi videnim nekaj narobe, da je drugačno kot se prikazuje, kot se želi prikazati. Spočetka je takšno ugotavljanje zanimivo, kasneje, ko ugotoviš, da so podobe lažne na celi črti, postane grozljivo, na koncu pa…

 

Na koncu pa dospeš do lastnih zidov, dodatno utrjenih, in do masivnih, težkih, čvrstih vrat, ki so sprva na stežaj odprta, bolj za ven kot za vstopanje, potem pa jih vse bolj pripiraš, dokler jih povsem ne zapreš, da bi jih le tu in tam odprl. Bolj za dokončno čiščenje, kot za spuščanje novega…

 

Da, pravijo, da se z leti nabira modrost. To sicer ne drži, vsaj neposredno namreč čas ničesar nima pri modrosti, so zanjo neke druge osnove potrebne, je pa res, da se nabirajo spoznanja, ki modrosti omogočajo, da se poraja… medtem ko spoznava vse večji razkorak v odnosu do preostalega, in se, počasi, navadi biti ostalim »čudna«, celo »nenormalna«, vendar – navadiš se tudi tega, da ti tisto, kar palčki mislijo, ni pretirano pomembno…

 

Da, leta niti niso tako napačna zadeva… kadar imajo kaj zgraditi.