Na krilih vetra…

Na krilih vetra misel leta,

kot ptica razigrana,

in moč nikdár ji ni izžeta,

je njena vsa poljana…

 

Zmore povsod, kamor ji hoče,

obišče, da daruje,

v smehu kdaj, kdaj pa zajoče,

nenehno, vselej tu je…

 

Ne vem, resnično ni mi znat

kako bi z njo na poti,

a ne hitim je okovat,

ne strižem ji peroti…

 

In vselej vrne se s poti,

da mi pripoveduje,

da še v noči mi krati,

ko spanju nasprotuje…

 

Na krilih vetra, ki ga ni,

le jaz ga v daljo ženem,

pa – kamorkoli poleti,

še sam z njo v hipu krenem…