… kar
nekaj prav nič krasnih!
V
soboto sem imel z drvmi opraviti, nato je tri dni deževalo, včeraj…
Več kot
osem mesecev je minilo odkar sem bil operiran, a je »telovadba« z drvmi kljub
temu zadevo, znova, razbolela. In spet sem, prejšnjo noč, nekaj neustreznega
naredil, med spanjem, pa sem včeraj kar odpisal načrte za košnjo, upajoč, da se
vse skupaj do danes umiri. A se ni…
In je
nastal prvi razlog mojega preklinjanja.
Drug je
v tem, da iz SPIZ-a ne znajo poslati izpiska o izplačilu pokojnine, takrat,
pač, kadar dospe do neke spremembe okoliščin, katero bi zmogel vsakdo po-svoje
obravnavati. In do spremembe je prišlo, s tem, ko je država začela trgati
prispevek za trajnostno oskrbo…
Znam,
seveda znam izračunati odstotek od nekega zneska, pa bi taisto znal tudi od
pokojnine, le – ne vem, kako oni-tam zaokrožujejo, jaz pa imam rad, kadar je
moja evidenca popolnoma usklajena z bančnim izpiskom, in običajno tako tudi je,
pa…
Ko sem
danes dvigal denar, sem referentko prosil, da mi izpiše prejeto nakazilo, iz
naslova pokojnine, in mi ga tudi je, kasneje pa, ko sem doma preverjal
morebitno razliko – še dobro, da nisem po svoje zaokroževal, kajti očitno
obstajajo maherji, ki znajo celo tako izračunavati oziroma zaokroževati, da se med
izplačanim in tistim, kar bi moralo biti izplačano, izkaže kar sedemintrideset
centov razlike! V mojo škodo seveda. Pa sem dvakrat računalo v roki vzel,
dvakrat odstotek izračunal ter ga, v štirih decimalkah, od dosedanjega zneska
izplačila odštel, a se nikakor nisem mogel znebiti omenjene razlike…
Pač,
dinar na dinar palača, nekaj deset centov tu, nekaj drugje, pa ni vrag, da se
ne bi nabralo, ob silnih nekih nas upokojencih. Še dobro, da v poštenem živimo…
Nato
sem zaklel, ko sem se ustavil dotočiti gorivo, in mi je uslužbenec, poleg
običajnega računa, še neko »priponko« ponujal. Hitro sem zvedel, da ne gre za
nikakršno akcijo, za neke »ugodne nakupe« in podobna potrošniška sranja, pač pa
da me seznanjajo s tem koliko država vzame na račun goriva. »Kar obdržite, ne
rabim tega, že tako vem, da vzame krepko preveč, in verjemite, tudi brez tega
vašega listka prav nič manj ne bom preklinjal«…
Zdaj
sem se v preklinjanju ustavil, do ne-vem-kdaj. Iz banke sem namreč šel po
računalnik, kar komplet sem vzel, z zaslonom, tipkovnico, miško, zvočniki,
slušalkama z mikrofonom vred, itak je vse obstoječe že tako staro, da je pravi
čudež, ker še deluje, tako-tako resda, a kljub temu. In mi je možakar, v okviru
cene, tudi okna naložil, pa jim, iz najsodobnejše, neko vmesno podobo pričaral,
da ne bo prevelikega kontrasta, med mojim obstoječim in novim. Ne nazadnje sem
že v letih, te naprave pa so krepko bolj pametne od mene, vrag vedi, če ne bi
celo prevajalca potreboval…
Zadeve
ne bom še montiral, trenutno se mi ne da, počutim se, kot bi cestni valer prek
mene vozil, povsem utrujeno.
Kakopak
sem, ko sem se vrnil ter vse lepo pospravil, še k svoji evidenci denarnega
stanja sedel, vpisal prejemek, dvig in izdatke, ter ugotovil, da sem pravilno
predvideval, kajti – ostalo mi je še toliko, da bom, ob preudarnem ravnanju,
nekako zvozil ta mesec, upoštevaje položnice in vse ostalo, pod pogojem,
kakopak, da pravočasno še nek obljubljen mi, in moj, denar dobim, pa da z njim
vsaj večino stroška zavarovanja objektov pokrijem. Če ne, potem pa… niso brez
osnov negativnega stanja izmislili…
Da,
celo roštilj, električni, sem včeraj nabavil, najcenejšega, ker nama je stari
krepnil prav med pripravo obroka, Malo pa se rado »posladka« z mojo peko. In še
za darilo moram preskrbeti, gleda na to, da bo kmalu še več »velika«, kot že
itak je. Bo treba sčarati, nekako zagotovo.
Čira-čara,
čira-čara…
Ob vsem
sem razmišljal, ne vem, kako me je popeljalo v to smer, o tistem, kar sem nekim
drugim dal, bodisi v podobah nekega nepremičnega, in premičnega, imetja, bodisi
v podobi takšne ali drugačne pomoči, katere, vsaj tržno, vrednost je moč
izračunati, in sem ugotovil, da so od mene, vsi skupaj, ti neki, prejeli v
protivrednosti vsaj milijona evrov. Da, nisem se zmotil pri zapisu številke.
Osebno sem od staršev prejel za nekih sto tisočakov imetja, in ne vem, če je
to, vse skupaj, kjer se sedaj nahajam, moč za tak znesek prodati. Pa
ugotavljam, da »sedim« na dobljenem, medtem ko od tistega, vsega, kar sem
drugim dajal, in dal, razpolagam samo še s spomini, z mirno vestjo ter, v posameznih
primerih, k sreči zgolj, z ugotovitvijo, da sem kapitalen bedak, kateremu
nikoli ni bilo težko dati, a vselej težko spoznati določeno vrsto »hvaležnosti«…
Pa, v
izogib nesporazumu – nad svojim materialnim stanjem se ne pritožujem, veliko
jih je, katerim je slabše, tudi občutno slabše, le… včasih se sprašujem, kaj
sem ves svoj čas počel, ter komu, in zakaj, sem lastno življenje v nič metal. K
sreči jih je nekaj, katerim se je »splačalo« dajati, jim pomagati, med ostalim
so tudi oni tisti, v katerih, pa čeprav le v mislih, neko oporo najdem. V
bistvu jo v sebi, a nič ne de, če rečem, da jo v njih, se lepše sliši…
Ni komentarjev:
Objavite komentar