Ni verjeti duševno obolelim…

Ni verjeti duševno oboleli osebi, nikoli, ničesar, tudi takrat ne, kadar je ta oseba v svoji zasnovi čudovito bitje, takšno, da mu podobnega ne najdeš, kajti – to bitje NI svoj »šef«, pač pa je »šefica«, VSELEJ, duševna bolezen…

 

V stanju delujoče (ne-mirujoče) bolezni se takšna oseba zlahka izkaže kot… tako bom dejal: ni bolj brezdušne, bolj sebične, bolj preračunljive in pokvarjene podobe, kot zmore biti prav duševno obolela oseba v fazi ne-mirujoče svoje bolezni, je ni! In ko se takšna podoba poda nekim svojim ciljem naproti, takrat lahko vse, in vsi, krog nje pocrka(jo), ji ne bo niti malo mar, kajti enega samega zadržka ne premore, ne čustvenega, kaj šele moralnega! Enega samega ne, pa…

 

Tudi takrat, kadar takšna oseba, v fazi svoje umirjene (speče) bolezni, govori resnico, tudi takrat ne smeš verjeti, kajti – že v naslednjem trenutku se lahko ta resnica v svojem popolnem nasprotju izkaže! Da, to je težava, kajti vse podobe, ki obstajajo v enem in istem telesu, govorijo neke svoje resnice, le da je problem v tem, ker so te podobe med seboj »skregane«, pa drugačne tudi njihove resnice, ali zgolj »resnice«, ne morejo biti, tako da…

 

Duševno oboleli osebi sme verjeti samo neka druga obolela oseba, ali pa butec, bodisi običajen, bodisi »strokoven«, razlike tako in tako ni.