Ko »te«
poslušam, poslušam sebe, in ne dvomim, da bi tudi ti sebe našel v mojih
besedah. Naj se jim še tako domišljavo sliši, a sva eno v istem, in isto v
paru, pa marsikdaj pomislim o tem, kaj bi zmogla družno narediti…
Pravijo,
da te ni, jaz pa jim ne verjamem! Kako te ni, dokler te diham, dokler mi s
pesmijo tečeš skozi žile, ti, cirkusantski slavec življenja, slavec grenkih
spoznanj in bolečine…
Verjemi,
niso te zaslužili, niso vredni niti črnega spod tvojega nohta! Pa čeprav si jim
ponujal krepko več, kot so zmožni sprejeti, in jim kazal obzorja, do katerih
niti v željah niso zmožni dospeti. Ne, niti do jajc ti niso…
Oprosti,
a s pesmijo si me nagovoril, da tu o tebi pišem.
Kad »te«
slušam, slušam sebe, i ne sumnjam u to da bi i ti sebe našao u mojim rečima.
Nek im se još tako uobraženo čuje, ali nas dvoje smo jedno u istome, i isto u
paru, pa često pomislim o tome šta bismo zajedno mogli uraditi…
Kažu da
te nema, a ja im ne verujem! Kako te nema, dok te dišem, dok mi pesmom kroz
vene tečeš, ti, cirkusantski slavuj života, slavuj gorkih saznanja i bola…
Veruj,
nisu te zaslužili, ne vrede ni crnoga ispod tvog nokta! Mada si im nudio bitno
više nego što su sposobni prihvatiti, i pokazivao im horizonte, do kojih ni u
željama nisu sposobni stići. Ne, ni do jaja ti nisu…
Izvini,
ali pesmom si me nagovorio da tu o tebi pišem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar