Prav zaman…

Hip, za hipom, v nič nabrani,

zgolj v nek svoj čas zaman,

misel z mislijo se hrani,

da mi vedet je vse manj…

 

Dan za dnem, v mnoga leta,

skala v skalo, da teži,

kjer preproščina je sveta,

tam prav zlahka se godi…

 

Za zaveso ni iskati,

vse kar je, je z nje razbrat,

vzorce jel je tkalec tkati,

zgodbe pa jim ni znal dat…

 

Hip za hipom, v iskanje,

tam, kjer, itak, vse vedo,

kjer umreti znajo sanje,

ko se srečajo s temó…

 

Prav zaman, zares, do kraja,

z neresnico v spopad,

upa ni, da me navdaja,

le lažem vsem kljubovat…