Referendum
po tem vprašanju je že bil, resda v sklopu tudi nekih drugih vprašanj, a je
bil. In takrat je večina odločila v prid ustreznemu zakonu, zdaj pa…
Zdaj pa
so neki ZADRTEŽI zbrali ustrezno število podpisov za to, da bo stekel postopek
zbiranja štirideset tisoč podpisov, nadaljnjih, na osnovi katerih naj bi bil
znova izveden – referendum o pravici do prostovoljnega skrajšanja življenja! »Lepo«,
sila »lepo«, kadar je v rokah BEBAVEGA občestva tudi odločanje o trošenju
javnih sredstev, da ne govorim o odločanju o vprašanjih, ki krepko presegajo
mentalne NEzmožnosti večine…
Najprej
je potrebno ugotoviti, kaj to življenje sploh je! Po občih merilih je to –
običajno obstajanje, neka zgodba, katere, v bistvu, sploh ni, pač pa gre za
ponavljanje zaslužiti-za-žreti-žreti-izločati-zaslužiti-za-žreti… in prav nič
več. V kolikor takšnemu zgolj obstajanju, enakemu obstajanju nekega kamna, ali
živali, vseeno, obstajanju, ki je samo sebi namenjeno, pravim življenje, v
takšnem primeru izničim vse tisto, kar so v svojem času izkazali tisti
izstopajoči-iz-povprečja. To pa mislim, da ni pošteno…
Nato –
življenje naj bi bilo utemeljeno z VOLJO po živeti, in kadar te volje ni,
takrat o njem ni moč govoriti. Nasprotno, moč je govoriti o konstantnem
nezadovoljstvu (predvsem nad lastnim obstajanjem), moč je, ne nazadnje, v
povezavi z obravnavanim zakonom, govoriti o – konstantnem TRPLJENJU, posledično
oziroma posredno tudi o bebcih, ki očitno menijo, da je njihovo »prepričanje«
pomembnejše od trpljenja nekega drugega…
In pri
tem nikakor ne gre pozabiti tudi na to »malenkost«: kadar skušaš takšnim BEBCEM
predpisovati način njihovega živetja, kadar jim skušaš usmerjevati, takrat se
takoj oglasijo, češ da imajo-pravico-po-svoje-živeti. Prav, načeloma jo tudi
imajo, a le do takrat, dokler s to svojo pravico NE POSEGAJO v identično
pravico ostalih, pa… če sme vsak bebec po-svoje-živeti, o lastnem živetju
odločati, potem bi rad slišal en sam razlog, NEverski, kakopak, NEbutast,
seveda, pač pa ETIČEN, zaradi katerega tudi tisti, ki trpi, in NE želi
nadaljevati s svojim trpljenjem (pa naj bo »samo« fizično ali pa tudi psihično),
ne bi smel imeti identične pravice, pravice – odločati o lastnem živetju! En
sam razlog, pa ene same besede na to temo več ne zapišem…
Prepričan
sem, da bi o zadevi MORALO ODLOČATI Ustavno sodišče, predvsem, če ne izključno
izhajajoč iz t. im. človekovih svoboščin, med katerimi je, v kolikor se ne
motim, zapisana tudi pravica do osebne suverenosti. In – če sem suveren, če naj
bi odločal o samem sebi (ne da bi s tem drugih ogrožal), potem je MOJA zadeva
to, ali bom predčasno zaključil svoj sprehod prek planeta, ali pak ne. Moja, in
samo moja!
Svojo »svetost
življenja« pa naj si butci, vsi in vsak po vrsti, kar v riti vtaknejo, da bodo
tudi njih besede smrdele enako, kot smrdijo njih ravnanja, takrat, kadar svoj »spoštljiv«
odnos do nekih drugih izkazujejo, in zlasti do manjšin, predvsem tistih »obrobnih«,
ki odstopajo od absolutno večinske butavosti (pa četudi same, prav tako,
butaste, a to je že drugotnega pomena).
Ni komentarjev:
Objavite komentar