Pravljice, pravljice…

Pravljic ni, vsaj praviloma oziroma načeloma ne, čeprav… tu in tam, a izjemno redko, se zmore pripetiti, v podobi nekakšnega čudeža, pri čemer se hitro izkaže poglavitna pomanjkljivost čudežev - nimajo dolgega roka trajanja…

 

Kakopak, na vsakem koraku obstaja neka roba, ki se občosti kot pravljična izkazuje, pa čeprav le v obliki nekih obljub, in obetov, ki se sila radi v nič razblinijo, vendar – še vedno verujejo. In se ji kažejo neki pravljični liki, o katerih je, takrat, ko se razkrijejo, moč prav nič pravljično ugotavljati, vendar – še vedno verujejo. Ne nazadnje, sami so del nekih svojih pravljic, pa v svojih živetjih, in v sebi, napačnega ne najdejo, pa čeprav so v bistvu iz samih napak sestavljeni, vendar – še vedno verujejo…

 

Da, verujejo, kajti ne gre samo za to, da bi neki »pravljici« verjeli, pač pa dobesedno verujejo vanje. Za verjetje je namreč potrebno najprej z nekimi vprašanji o utemeljenosti slišanega opraviti, z nekimi dvomi, pa da lahko o neki prepričanosti govoriš, pri nekem verjetju, tam pa, kjer ni kritične misli, in je tudi biti ne more, tam pa ni druge, kot le – verjetje. Pri čemer niti doživeto, neke izkušnje, ne more skaziti, daleč od tega, namesto ene obljube, že v svojem izustu ničeve, jim drugo, prav tako dišečo, in prav tako »pravljično« ponudi, pa bodo spet neko svojo »pravljico« imeli. Če o drugem ne, potem o sebi…

 

Ja, hudič je, kadar se premnoge »pravljice« izkažejo kot, nič več, nič manj, neka tragikomična stanja, ob katerih ne veš, naj te požene v krohot, v jok, ali pa, da ničesar ne izpustiš, v nekakšno histerično kombinacijo obojega. In je hudič, kadar kljub temu še vedno zmoreš žejne-prek-vode-gnati, kadar že vonj nekega golaža, iz obljub skuhanega, govori o tem, da boš na koncu, ko bo kotel z ognja umaknjen, tudi sit. Pač, ni vsaki glavi dano, da bi glava bila…

 

Pravljice običajno ponujajo različne stvari, vsebine. Neke neresnice, na primer, ki se kot utvare izkazujejo, kot tista filmska misija-nemogoče, neka širna ah-in-oh prostranstva, v katerih ničesar ne manjka, samo »mi«, pa »nas« čakajo, ta prostranstva, da jim dospemo. Ni brez razloga tisti blagor-ubogim-na-duhu nastal, in ni brez razloga norišnica, kadar vsi do besede dospejo. Pač, ni vsaki glavi dano, da bi glava bila…

 

Kadar živiš od danes do jutri, iz enega dneva v drugega, kadar temu, da obstajaš, fizično, da nekemu času kljubuješ, praviš življenje, takrat – od tebe ne pričakujem niti tega, da bi vedel kaj to življenje sploh je, kaj šele, da bi pričakoval, da si to življenje zmožen ustvarjati, ga narediti, kajti, veš – da bi govoril o obstajanju, in to celo smiselnem, nekega, na primer, stola, ga moram najprej zaznati, ga opaziti, v gruči neštetih stolov, sicer o njem ničesar ne bom mogel izreči. In ko ga opazim, ga moram ugotoviti, v tem, kakšen je, kako se izkazuje, čemu sploh obstaja. Če je samemu sebi namenjen, potem, iskreno, sploh ne vem zakaj so ga naredili, samo breme predstavlja, v prostoru, medtem ko prah nabira, pa še čiščenje terja…

 

Da, smisel, smisel, smiselnost nečesa. Ne boš verjel, a na temelju smiselnosti marsikaj obstaja, ali pa tudi ne. Tudi takrat, če ne predvsem, kadar beseda o »pravljicah« govori…

Na temelju smiselnosti, tiste pričakovane, rastejo, denimo, upanja, neka pričakovanja… ki pa se tako rada, in malodane vedno, v neka neljuba ugotavljanja spremenijo, pri čemer v dlaneh neko čudno stanje zapustijo, neko čudno praznino, ki sploh prazna ni, do vrha z razočaranjem napolnjena. Razočaranost pa ni najbolj stimulativna zadeva, za karkoli drugega, seveda, kot za to, da ti volje, moči umanjka.

Da, res je, na temelju teh razočaranj, ko se jih dovolj nabere, ugotoviš, da tudi verjeti več ne boš poskušal, kaj šele da bi se v neko verovanje spuščal, še več, ugotoviš, da ni dobro zatiskati si oči, pa verjeti v nekaj, kar dejansko ne obstaja, pa čeprav se zna, tu in tam celo prikazati, a predvsem zato, da bi skušalo ponovno, iz upov odsotnosti, neke nove nade poroditi. Da bi tudi te znale udariti, kasneje…

Marsikaj je moč doživeti, in ugotavljati, s pomočjo »pravljic«, med ostalim tudi to, da – če se že pojavi, neka pravljica, potem gre izključno za čudež, ki bo minil še preden bo utegnil semena razsejati…

 

Ne maram utvar. Ne maram neresnic. Naj bodo dejstva še tako kruta, raje z njimi, in po njihovem, kot da bi poletel izključno zato, da bom – treščil na tla! In tudi od stola, na katerega bom sedel, pa še to morda, le enkrat na vsake dolgo toliko, tudi od tega stola ničesar ne smem pričakovati. V bistvu se lahko samo povprašam, čemu ga imam, ko pa vsak sebi stojiva. Res je, postaneva neka celota, takrat, kadar nanj sedem, a sicer sva tako drugačna, tako vsak sebi, da bolj ne moreva biti, pa…

 

Ob tem pomislim na nek akumulator, uradno se mu, knjižno, pravi baterija… obstaja zato, da zagotavlja potrebno energijo, na primer v avtomobilu, in neumorno razdaja to svojo energijo, pri čemer zmore to početi samo toliko časa, dokler bo, na drugi strani, natanko enako energijo prejemal. V nasprotnem se hitro izprazni, in obstaja le še zato, da ne veš kam bi z njim. In jaz sem čudak, priznam… razmišljam o smiselnosti stola, na katerega izjemoma sedem… razmišljam o energiji, kako sploh jo še zmorem tvoriti, ko pa v-meni-enakega ni, da bi mi k obnavljanju pridodajal. Razmišljam o tem, koliko časa še zmorem, v kolikor si dopustim, da v »pravljice« verujem.