Preklet spomin…

Vse mine, hitro, kar se da hitreje,

spomin le trudi v času se ostati,

zvečine grize, redkokdaj ogreje,

prav rad očita, ko brezdušno mlati…

 

Čas prav rad maže, hipec vsak ogroža,

do čistosti se malček težje pride,

pod kepo blata je nemočna roža,

v blatu cvet do konca ji poide…

 

Na srečo rože v blatu so prav redke,

ne marajo, tam, kjer je vse steptano,

moteče so podobe silne jedke,

ki bi, da vse je z njimi poravnano…

 

Pa sili, sili k svojemu cvetenju,

nekje drugje, kjer sonce res zna greti,

a tudi tam ni moč zbežat trpljenju,

ker vsepovsod zna blato zasmrdeti…

 

Vse brž premine, le spomin ostaja,

preklet spomin, da pred napako brani,

a kaj bi s tem, ko pa samo razkraja,

medtem ko se z življenjem svojim hrani…