Razvojna pot…

Od mladostne želje po spreminjanju sveta in po tem, da bi vsakomur pomagal, sem dospel do tega, da svetu ne pustim, da bi spreminjal mene, da so redki, katerim sem voljan pomagati, in še redkejši, katerim dovolim, da pomagajo meni, pri čemer bi raje videl, ko bi bilo te pomoči še manj…

 

Naučil sem se skrbno ravnati z besedami, z vsemi, in zlasti z besedami iskrenost, resnica, poštenost, dobrota, ljubezen, prijatelj, človek. V obči uporabi so povsem razvrednotene, še več, govorijo o neresnicah, in še več, neke popolne nevrednosti kot vrednosti prikazujejo. Tako kot, itak, z vsem počno, do česar se dokopljejo. Drugače ne gre, blato samo maže in golta…

 

Od mladostne potrebe po iskanju potrditve izven sebe, sem dospel do ugotovitve, da v slabšem, celo v slabem nimam pritrjevanja iskati, da je le bolje, da sem samemu sebi merilo, če mi je že nekih vzorov umanjkalo, po katerih sem se v srednjem svojem času ravnal. Zmorem poznati svoje napake, zmorem biti strog v zahtevah do sebe, pa bi se mi zdelo skrajno neumno, ko bi upošteval besede tistih, ki tega niso zmožni…

 

Najprej skoči, potlej reci hop, se mi zdi povsem sprejemljivo vodilo v življenju. Eno izmed vodil, pravzaprav, in vse pogosteje sem ugotavljal, da je moč hop izpustiti, četudi je skok izvršen. Prav pride samo takrat, kadar skušam navzven dokazati, a tudi za to mi je pretežni del volje zmanjkalo, po tem, ko sem ugotovil, da nimam komu, in da se ne želim primerjati s tistimi, ki zmorejo o moji pravilnosti govoriti izključno z razdaljo, ki se nahaja med njimi in menoj. Po principu čim dlje, tem bolje…

 

Od mladostnih velikopoteznih želja, in upov, in snovanj… sem dospel do streznitve, pa skušam samo o tistem, za kar vem, da zmorem sam tudi uresničiti. Obenem pa me glad ne daje, vsaj po drugem ne, kot po tistem, česar je tako malo na tem svetu, da je slednja mrvica dragocenost brez primere. Tovarištvo, uvidevnost, predanost, človečnost. Bentiš, hudo, a na vsakem koraku lahko to samo pri »moji« Tisi najdem, pa še pri njej nisem povsem prepričan glede tega, kaj se utegne spod njenih dlak razkriti. Samo to vem, da zanesljivo ne nič takšnega, kar se mi je razkrivalo pri »dobrih« in »poštenih«, da »ljubečih« sploh omenjam ne…

 

Temu bi bilo moč poreči razvojna pot življenja, pot, ki odpira drugačne poglede, pa zmoreš v vsem le en velik nič videti, da se mu lahko, še bolj kot kadarkoli poprej, zoperstaviš, in ga postaviš tja, kamor tudi sodi – v nič.