Čemu bi
revščino prosil, ko pa samo ponaredke premore?!
V
nebesih pričakujejo raj, na planetu tvorijo pekel, a meter pod zemljo jim je
vse odpuščeno, ko do svoje popolnosti dospejo.
V gozdu
se smreke primerjajo, z griča so vse enake videt.
Ko
drugod vidijo poln krožnik, je slišati vsi-smo-enaki, ob svojem polnem na
enakost pozabijo.
V svoji
enakosti so tako posebni, da jim ni težko nič-posebnosti priznati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar