Tatina razbojnica…

Zaspala je pol ure prej, preden je koledar dan zamenjal…

 

Nisem ji povedal, da jo bom danes odpeljal, vendar vragec ve, čuti, pa je vsak večer, ki ga pred slovesom podeliva, podoben. In je tudi sinoči hitela nabirati, na zalogo, nekih pesmic, pa igranja ter predvsem crkljanja, jaz pa nisem hotel biti »hud«, da bi ji na silo želje odpravljal, in pokvaril, s tem, del poslednjih trenutkov, ki jih zmoreva dihati do tistega naslednjič…

 

In – kot da bi, še vedno, čutil vse tiste njene delčke, s katerimi se je prek noči tiščala k meni, da je najin skupaj zaznavala, v sicer mirnem svojem snu…

 

Tatina ribica. Za teden dni se mi bo morje izsušilo, in samo nekje v sebi bom slišal ples valov, medtem ko bom čakal, da se znova v razigranost podajo…