V
dlaneh nosim vetrič, je topel, lahak,
spustim
ga, ko hoče leteti,
le več
mu ne puščam do nekih napak,
ki skažejo
se ko želi si objeti…
V
dlaneh nosim sonce, nasmeh porodi,
očem zmore
iskrice dati,
le več
mu ne puščam da zbuja, svetli,
da ne
bi v solzah znova znalo končati…
V
dlaneh nosim svet, resda majhen, a lep,
s prostranstvom,
v nebesa se steza,
le več
mu ne puščam, da spet bil bi slep,
kjer
vladajo laž, in ukana, pretveza…
V
dlaneh nosim sebe, prav vse, kar imam,
za enim
obrazom nabrano,
le več
si ne puščam, da nudim, da dam,
preveč
me bilo je v nič pometano…
Ni komentarjev:
Objavite komentar