sobota, 2. avgust 2025

Jupiiiii…

Prejšnji teden je, kar v korito, k mini jablani, vrgla za svojo pest meloninih semen, in danes…
 
Ena od prvih poti, s katerimi je krenila v ugotavljanje morebitnih sprememb, jo je vodila do korita. In znenada sem zaslišal njen navdušen glas, in jo gledal, kako je v smehu poskakovala, »kakiji so zreli, kakiji«…
 
Pustimo zmoto ob stran, pač, dete ima rado kakije, obenem pa marsikateremu sadju rečeva kar »bunkice«, pa je bunkica lubenica, melona, kaki… kakorkoli že, priznam, sam niti opazil ne bi, nobene pozornosti nisem zadevi posvečal, misleč, že takrat, ko je sejala, da tako in tako ničesar ne bo, ko pa sem pogledal – tako zgoščene džungle poganjajočih mladik še nisem videl…
 
Zdaj mi bo pomagala še eno zadevo več zalivati in ne dvomim, da bo skrbno nadzorovala potek rasti, nato pa tudi cvetenja in, če bo po sreči, tudi rojevanja njenih bunkic…

Neobvladljiva pandemija…

… proti kateri nič ne pomaga, ne preventiva, ne cepiva, ne karantena, pandemija – neumnosti!

Ajajte, ajajte…

Ajajte, ajajte, črveki mali,
škratje na nebu že v noč so pognali,
svetijo, svetijo, lučke gorijo,
čas je, da trudne oči vse zaspijo…
 
Ajajte, ajajte, dan se poslavlja,
spi že čebela, in ptica, in mravlja,
noč se že k jutru počasi preveša,
Luna pa pridne sanjače pogreša…
 
Ajajte, ajajte, dosti zabave,
vzglavniku dolgčas brez trudne je glave,
dan je za igro, in noč je, da spite,
da pod odejami sanje lovite…
 
P.S.
Ta je nastala »po naročilu«, malo manjka, pa bi bilo moč zapisati, da sva jo »skupaj naredila«…

Skrb vzbujajoče…

Bolj kot to, da uničujejo živetja, me skrbi to, da jih bebci tudi porajajo.

Usoda izumov…

Z vsemi izumi je podobno, kot s papirjem – razum ga zagotovo ni izmislil za to, da si bo neumnost z njim riti brisala.
 
Ni boljše kombinacije, kot je pameten telefon in neumen uporabnik.
 
Tudi besede so izgubile v namenu, nekoč so prispevale k širitvi znanja, danes prispevajo k izkazovanju neumnosti.
 
Ugotovitev gravitacije sodi med pomembnejša odkritja, čeprav je neumnost učinkovitejša, ona tudi vrednote povleče na tla.
 
Zaman je ves napredek, ki samo moč neumnosti povečuje.

Verjeti ali ne…

V marsikaj bi morda verjel, ko bi mi Resnica verjetja ne prepovedala.
 
Verjamejo v svoje glave. Potemtakem se da verjeti v nič.
 
Trajno verjetje je verovanje. Verovanje je odsotnost iskanja. Odsotnost iskanja pa je samo izgubljenim obupancem dana.
 
Lažje je verjeti v to, da mislijo, kar govorijo, sila težko je verjeti v to, da vedo o tistem, o čemer mislijo, da vedo.
 
Verjamem v Naravo. Če v neskončnost obstaja, ni vrag, da tudi bebcev ne bo preživela.

Žalostno smešno…

Temeljna značilnost neumnosti je, da se ne zaveda sebe, pa bolj kot hiti pametovati, bolj se izkazuje.

petek, 1. avgust 2025

Res, ali ne?!

Obstajajo tri vrste intelektualcev: tisti, ki so se naučili reči »da«, tisti, ki so se naučili reči »ne« in tisti, ki so se rodili z »ne vem«.
 
Pamet pozna nerazumljeno, razum v razumljenem nevednost ugotavlja.
 
Bedak nima časa, da bi svoje znanje preverjal, raje hiti k pridobivanju novega.
 
Da postaneš učitelj, potrebuješ spričevalo, da zmoreš učiti, potrebuješ odsotnost opičjih genov.
 
Svet je nenehna spremenljivka, ki zmore samo v šoli obstajati v svoji preteklosti.

Razvoj…

Ko ritensko gre, brez glavé,
s težavami da čas krasi,
bodočnost zbegana ne ve
kje znajde se v preteklosti…

Politik…

Ne vem, ali je tik, ali bukev, vseeno,
niti tega od kod je pritepeno,
niti tega, kako zmore zrasti,
ko trudi, ubogo, ovčice se pasti…

Prestar sem…

Prestar sem, da bi se bedarij učil, sem jih že preveč spoznal.
 
Prestar, da bi iz svojega znanja trgovino delal, in da bi tuje na razprodajah kupoval.
 
Prestar sem, da bi me nazadovanje v napredek prepričalo, in prestar, da bi napredek doživel.
 
Prestar, da bi na novo začenjal, prestar, da bi se v staro vračal.
 
Prestar, da bi pozabljal, prestar, da bi odpuščal, prestar, da bi upal.

Ne kaj, kako…

Zlahka je »vedeti« na način tako-se-mi-zdi-da-je, malček bolj zapleteno je vedeti tako, kakor je samo-po-sebi, v neodvisnosti od mojega vedenja.
Za prvo, in obče značilno, zadošča nezmožnost dospevanja do vzrokov, potemtakem obravnavanje izključno na temelju videnega oziroma kakorkoli drugače čutno zaznanega, za drugo je potrebna zmožnost kompleksnega mišljenja, ki vključuje tudi potrebo celovitega zavedanja. To pa je že tisto, kar krepko presega pamet alias enostavno mišljenje.
Zato je pri ugotavljanju nekega znanja, ali sposobnosti, krepko bolj kot vprašanje kaj-boš-naredil, pomembno vprašanje KAKO-boš-to-naredil, in potem znova kako-boš-pa-to, skratka – pojasnila so tisto, kar zmore pričati o nekem poznavanju, zmožnosti, in nikakor trditve, na katerih običajnost posluje.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Od rojstva do smrti preživiš v iskanju, da bi našel predvsem tisto, česar se sploh nisi podal iskati.



Dovolj…

Na hitro le ena beseda ostane,
dovolj je, dovolj, preko glave,
ko prah do poslednje prekrije vse rane,
ni več ne boga, ne postave…
Se je že naštelo, se je že nabralo,
nič novega v dan da posveti,
le temi je še, da v njej se bo spralo,
kar zmorem v čakanju zgolj kleti…

Petkovemu večeru vzeto…

Raje bi imel napak, a raje imam prav, kot da bi bil »slep«.
 
Ne zavidam jim njihove nebeške blaženosti, samo ne vem zakaj jo morajo na Zemlji izkazovati?!
 
K sreči obstajajo tudi vrata iz pekla. Pred njimi dvom stražari, za njimi svinjaka več ni.
 
Najprej si nalagaš, nato čakaš, da boš odložil. In če vmes tudi nosiš, si celo do življenja dospel.
 
Po Gausu sta dva odstotka nadpovprečnih, ko njih poslušam, jih je osemindevetdeset odstotkov…

Popolnoma drugače…

Popolnoma drugače, kot se piše, bi se morala pravica pisati, da bi res pravična bila.
 
Popolnoma drugače, kot se odvija, bi se moral svet vrteti, da bi res človekov bil.
 
Popolnoma drugače, kot se kaže, bi se moralo znanje izkazovati, da bi neumnost ne bila normala.
 
Ne, ni krivice, ni napačnosti v odtenkih, daleč od tega, že v osnovi je vse zgrešeno.

Ubožica…

Med zadevami, v katere je modrost prepričana, je ta, da premalo ve, in ta, da bo vselej nevedna ostala.
 
Včasih je raje tiho, kot da bi se s pametjo dajala, v naprej vedoča, da bo izgubila, s tem, ko ničesar ne bo dosegla.
 
Pamet je le pamet, trdoživa, vztrajna, pa, skozi neka stoletja, le stežka popusti, da se nečesa novega nauči. Kar je razumljivo, glede na to, da vse ve.
 
Modrost pa je neuka. Kar se nauči, to v novo neznanje pretvarja, in ji je težko ustreči, ko se nenehno z nekimi vprašanji razkriva.
 
Pa še takrat, ko izve, bi ji bolje bilo, da ne bi…

Spet na tekočem…

S prijateljem sem se pogovarjal, in sem, med ostalim, zvedel, da je teta smrt opustila tisto klasično koso, celo z motorke je prešla, sledeč okoljevarstvenim prizadevanjem, pa sedaj električno uporablja…
 
Ma, naj, sem odgovoril, upam samo, da ima huskvarno, pa da ji ne zataji sredi dela. Mi je vseeno, ko pride, naj pride, zagotovo se ne bo kot neko govno izkazala, in nedokončano pustila.
 
Pet let je starejši, pa me sme z mladeničem zmerjati, mi starost napovedovati ter mi jo pojasnjevati. Eden redkih, s katerim tekom pogovora, in ne glede na temo, do smeha dospem, čeprav…
 
Kljub temu, da, kakor jaz, vse k vragu pošilja, ga še nisem navadil na to, da bi z glasnim naj-grejo-v-materino s sebe vsaj delček tistega spral, kar doživlja, ko »lepote« sveta ugotavlja…

Včasih je dobro ponovno poskusiti…

Kar nekajkrat so reke že odtekle, od takrat, ko sem nek rokopis, didaktično-razvedrilno zasnovan, poslal v pristojno ministrstvo, v upanju, da bom prejel denarno podporo, pa da bom knjigo izdal v samozaložbi, od takrat, ko so mi, neki škrici uradniški odgovorili, da gradivo »ni primerno za otroke«…
 
Kakopak, kar nekaj časa po tem sem, ob ostalih, preklinjal, tu in tam, tudi uradniške cepce, potem pa se, po letih premora, odločil in rokopis poslal v založbo. Več slabega kot to, da odklonijo, ne morem doživeti…
 
V založbi so se odločili – narediti knjigo, in je nastala, Narišimo črke, knjiga, katero je neka pristojna komisija bibliotekarjev uvrstila v sam vrh, med pet najboljših, med vsemi, več kot petstotimi knjigami, natisnjenimi v konkretnem letu in otrokom namenjenimi, s priporočilom, da jo kaže uporabljati v šolah, kot didaktičen pripomoček, obenem poln neke zabavnosti…
 
Danes, ko sem se peljal proti pošti, s pogodbo za zbirko lirike, sem se spomnil tega pripetljaja, in – vrag mi ni dal miru, pač pa je prišepnil, ma kaj prišepnil, dovolj glasno se je oglasil, s svojim poskusi-tudi-z-Vesoljem…
 
Da, to je tista knjiga, ki z različnih zornih kotov, od filozofije, sociologije, psihologije, pa vse do jezikoslovja, o zanimivih zadevah govori, pretežno o človeštvu, gradivo, katero sem pred leti sicer že ponujal, a brez odzivov ostal, pa…
 
V bistvu do maloprej sem nadgrajeval zadevo in rokopisu dodal tudi kazalo, predlogu za objavo pa tudi osnutek platnic, s katerim sem se kar nekaj dihanja igračkal, preden sem ga uspel, vsaj za silo, vsaj kot podobo nekega izhodišča končnega izgleda, narediti. In sedaj vse to čaka, v podobi osnutka, na moji e-poštni mizi, da še malo zori, tja do torka, ko nameravam zadevo poslati. Več slabega kot to, da odklonijo, ne morem doživeti…
 
Ponoven poskus se mi v preteklosti ni izjalovil, o tem, katerega še nameravam izkazati, bo pa prihodnost svoje povedala.

In je s strehe poletel…

Pravijo, da je bolje vrabec v roki, kot pa na strehi. Ne vem, o tem bi bilo moč govoriti…
 
Veliko vrabcev sem že videl, sedeti na strehah, tu in tam pa se mi je pripetilo tudi to, da sem smel neko ptičico v dlani držati, vsaj toliko časa, da si je opomogla in odletela, v zadovoljstvo obeh. Da, tudi nekaj papagajev sem imel, nekih drobnih, razposajenih razbojniških dušic, ki so celo govoriti »znale«, a le-ti so mi, tako se dogaja, vsi po vrsti, odleteli le v žalost…
 
Doslej sem, zadnji čas, vrabca gledal, tam, nekje v daljavi, na nekem slemenu se je razkazoval, mojemu pričakovanju in nameram, zdaj ga pa že v letu spremljam, v letu, s katerim se je v moji smeri naravnal…
 
Danes sem prejel pogodbo, korak več, na šest mesečni poti do knjige. In zdaj bo treba samo še čakati, ter dočakati, vmes pa še nekaj malega dogovarjati in postoriti, da bo zbirka zaživela, v svoji, upam, da čim bolj preprosti, a lični in topli, knjižni podobi…
 
Nekaj zanimanja zanjo se že poraja, pa upam, da ga ne bo umanjkalo takrat, ko bo treba seči v denarnico.
 
Svoj honorar sem vezal na prodajo, od vsakega prodanega izvoda nekaj dinarčkov, pa, zagotovo, s knjigo ne bom obogatel. Pravzaprav sem neke želje po tovrstnem bogatenju že davno odmislil, mi ustreza do drugačnega dospevati…

Dobrota, reč nevidna…

Ko te po levem, še desno lice nastavi, nato tudi hrbet, da se ti bo dobro imelo kam vračati…
 
Moč »dobrote« je odvisna od količine žrtvovanja, s katerim se mora »dobrotnik« izkazati, medtem ko je moč dobrote pogojena z velikostjo stiske, v kateri se pomoči potreben nahaja.
 
Če želiš ugotoviti kaj jim zares pomeni, tisto, kar jim daješ, ali ti, ki daješ, prenehaj dajati.
 
Kdor je dober, ne dospe do zadovoljstva, v kolikor se ni zmožen z dobroto izkazovati… pa bi svet moral biti prava lepota, glede na to kako so obči zadovoljni s seboj.
 
Dobrota si od ust odtrga, da se s tujo sitostjo hrani.