Kar nekajkrat
so reke že odtekle, od takrat, ko sem nek rokopis, didaktično-razvedrilno
zasnovan, poslal v pristojno ministrstvo, v upanju, da bom prejel denarno
podporo, pa da bom knjigo izdal v samozaložbi, od takrat, ko so mi, neki škrici
uradniški odgovorili, da gradivo »ni primerno za otroke«…
Kakopak,
kar nekaj časa po tem sem, ob ostalih, preklinjal, tu in tam, tudi uradniške
cepce, potem pa se, po letih premora, odločil in rokopis poslal v založbo. Več slabega
kot to, da odklonijo, ne morem doživeti…
V
založbi so se odločili – narediti knjigo, in je nastala, Narišimo črke, knjiga,
katero je neka pristojna komisija bibliotekarjev uvrstila v sam vrh, med pet
najboljših, med vsemi, več kot petstotimi knjigami, natisnjenimi v konkretnem
letu in otrokom namenjenimi, s priporočilom, da jo kaže uporabljati v šolah,
kot didaktičen pripomoček, obenem poln neke zabavnosti…
Danes,
ko sem se peljal proti pošti, s pogodbo za zbirko lirike, sem se spomnil tega
pripetljaja, in – vrag mi ni dal miru, pač pa je prišepnil, ma kaj prišepnil,
dovolj glasno se je oglasil, s svojim poskusi-tudi-z-Vesoljem…
Da, to
je tista knjiga, ki z različnih zornih kotov, od filozofije, sociologije,
psihologije, pa vse do jezikoslovja, o zanimivih zadevah govori, pretežno o
človeštvu, gradivo, katero sem pred leti sicer že ponujal, a brez odzivov
ostal, pa…
V
bistvu do maloprej sem nadgrajeval zadevo in rokopisu dodal tudi kazalo,
predlogu za objavo pa tudi osnutek platnic, s katerim sem se kar nekaj dihanja
igračkal, preden sem ga uspel, vsaj za silo, vsaj kot podobo nekega izhodišča
končnega izgleda, narediti. In sedaj vse to čaka, v podobi osnutka, na moji
e-poštni mizi, da še malo zori, tja do torka, ko nameravam zadevo poslati. Več
slabega kot to, da odklonijo, ne morem doživeti…
Ponoven
poskus se mi v preteklosti ni izjalovil, o tem, katerega še nameravam izkazati,
bo pa prihodnost svoje povedala.
