Ah, pa ta »optimizem«…

Predolgo sem živel v svetu laži, da bi sebi lagal, v podobi nekih upanj, posledično pričakovanj.

 

Predolgo sem bil neumen, in sem zaupal in upal, bil razumevajoč in uvideven.

 

Predolgo mi je ničeva nevrednost, s svojim načinom obstajanja, bolečino povzročala, ker drugače kot sebično ne zna.

 

Sestrični sem neko zadevo poslal, v prebranje, pa mi je odgovorila »ne kloni v duhu, prišel bo tudi tvoj čas«…

 

Mešano me je oblilo, ko sem zaznal te besede, pa sem tudi nekaj kletvic izustil, medtem ko me je v glasen smeh povleklo, tisti ironične, sarkastične vrste…

 

Optimizem, večni optimizem! Pravzaprav niti ni večen, tudi biti ne more, pač pa traja…

 

Obstajajo trije poglavitni temelji optimizma.

 

Prvi je samozavest, zavedanje lastnih, dejansko obstoječih, zmožnosti, pa je dovoljeno kreniti optimistično v nek podvig, vedoč, da si ga realno zmožen izkazati.

Tak optimizem preneha z doseženim ciljem, pa novega potrebuje, da se znova vzpostavi.

 

Drug je naivnost. Naivnost je kombinacija nepoznavanja in zaupanja, tistemu, kakopak, česar ne poznaš. In se praviloma v smrdljivih podobah izkaže, to nepoznano.

Tudi tak optimizem slej ko prej preneha, če drugače ne, takrat, ko jih dovolj, pa še za dobro mero več, po glavi dobiš, in končno odpišeš še zadnje mrvice možnosti tega, da v domnevno dobrem dobro odreja.

 

Tretji, tisti upanje-umre-zadnje, da, tretji in najpogostejši temelj upanja, ki največkrat sploh nikakršnih trdnih osnov nima, je pa – neumnost!

Takšen optimizem pa je večen, kolikor je neko živetveno obdobje moč v podobi neke večnosti obravnavati. Drugačen tudi biti ne more, kajti – neumno na svet prišlo, neumno tudi z njega odšlo.