… se je
zjutraj in del dopoldneva vrstilo moje razpoloženje…
S
košnjo sem zastavil kasneje. Včeraj mi je bilo namreč sporočeno, da mi bo danes
poštar neko pošto prinesel, tisti nekaj, kateremu bi v določenih krogih rekli »finančna
injekcija«, pa sem ga čakal, da mi, zaradi moje »gluhosti« ob ropotanju kose,
ne bi ušel. In res, prinesel je vrednostno pismo…
Šele v
kuhinji sem pogledal kaj piše na ovojnici, jo nato tudi odprl, ker prebranemu
nisem in nisem mogel verjeti, kajti – omenjena »injekcija« je bila enkrat večja
od pričakovane. In sem doživel tisti juhuhu, ki se je dokaj okrepil, ko sem s
pošiljateljem neka vprašanja razrešil…
Ob pol
devetih sem zastavil s košnjo. Nože sem zamenjal, pa je teklo kot po maslu, in
že veliko sem pokosil, ter ocenjeval, da mi za dospetje do četrte terase manjka
samo še približno ura dela, morda pol več, ko… ko me je nekaj močno lopnilo po
nogi, da je »prijetno« zabolelo, in ko sem ugotavljal kaj se je zgodilo… ma, od
»prekleta« pa vse do ženskega organa, vse mi je vrelo iz ust, ob pogledu na –
zlomljen kosir! Da, tista aluminijasta palica, na katero je pritrjeno vse, kar
se pod imenom kosa predstavlja, je šla na pol!
Takoj sem
pomislil na lansko leto, ko je bila, v servisu, v poletnem času, čakalna doba
na popravilo dolga mesec in pol… meni pa je polovica drugega dela zemljišča
ostala nepokošena! Potemtakem, če bo letos enako kot lani, se bom konec
septembra, morda celo v oktobru podal v izjemno »prikupno« džunglo…
Hitro
sem odmislil preklinjanje. Čemu bi nadaljeval, ko pa na določena dejstva ni moč
vplivati?! Izpraznil sem posodo za gorivo, pripravil koso, da jo bom odpeljal
na servis, se šel oprhati…
Ko sem
dal Astrid iz garaže, sem vanjo najprej spravil posodo za gorivo, za koso, in
hladilno torbo. Sicer nameravam tudi jutri v nabavo, a imam samo eno hladilno
torbo, pa – ker je Mala sladoledožer, sem to torbo danes namenil izključno za
sladoled, za deset pol kilogramskih »banjic«, pa – kolikor jih ne bo šlo v
prihodnjem tednu (itak mislim jutri še dve posodici kupiti), bodo za rezervo,
čakajoče v zamrzovalni skrinji…
Ko sem
to spravil v avto, in zaprl vrata od garaže… čeprav sem tudi dvoriščna vrata
pustil odprta, zaradi kose, sem nanjo popolnoma pozabil in se šele na bencinski
črpalki spomnil nanjo… pa je spet sledilo nekaj preklinjanja, a sem se hitro
potolažil z »itak greš jutri spet dol«…
Potem
pa sem zastavil, bil na šestih koncih, in »zapravil« malodane vso »injekcijo«,
le še petdesetak mi je ostal, vendar – vse položnice, razen dveh, so plačane,
kupil sem tiskalnik oziroma preslikovalnik, plačal zavarovanje za objekte, in
še del nabave, poleg omenjenega sladoleda, sem opravil, pa… ja, priložnost za
obeležitev, Mali sem kupil igračko, sebi pa »plato« radlerja. Zdaj, ob njem,
spet tisti juhu, resda v krepko ublaženi podobi, živim, kajti od nevsakdanjih,
in večjih, izdatkov sta mi ostala »samo« še redni servis avtomobila in
registracija. A za to imam dva meseca časa, da se ustrezno pripravim…
In ko
seštevam koliko sem v tem poletju imel nekih izrednih izdatkov… drva,
računalnik, tiskalnik, zavarovanje, obenem še popravilo avtomobila… pa ko na
pokojnino pomislim, s katero niti slučajno ni zlahka moč, si dovolim trohico
veselja, glede na to, kakšno breme sem s pleč odložil…
Pač,
košnja je, za nekaj časa, padla v vodo, bom pa jutri odstranjeval pokošene
snope trave (vrag vedi, kaj bi se pod njih lahko zavleklo, morda celo kača, pa
ne bi rad, da Mala prek njih teče) in požagane akacije ter drugo, po soočenju z
žago, na tleh ležeče v-napotje…
Če mi pa v petek uspe, da se celo nekoliko
spočijem (čeprav imam načrte tudi za ta dan), se pa tudi ne bom jezil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar