Med »civiliziranimi«…

Svoje civiliziranosti ne najdem ne v znaku cerkve, ne v nekih generalih, ne v Prešernu, ne v »ponosnem ljudstvu«, ne v jeziku, ne v »razvitosti« Zahoda… vsaka čreda ima svoja področja, svoje pašnike, napajališča, pa se, kljub temu, v ničemer od drugih čred ne razlikuje…

 

Svojo civiliziranost najdem izključno v sebi. V vrednotah, katerim skušam slediti. V načinu samega živetja, v katerem nikoli nisem krenil nekomu slabega početi… v tem, da povem kar, in kakor mislim… v tem, da se zavedam, da sem le del neke celote, in se nikakor nad njo ne postavljam… v tem, da zmorem tudi v času najhujšega preklinjanja najti mejo, prek katere se ne podajam, pa čeprav govoreč resnico, pa čeprav imam prav…

 

Svoje civiliziranosti ne najdem v nekih triglavih, frajtonaricah, bolj kot ne slaboumnih vižah, ne v irharicah, v kranjski klobasi, ali ajdovih žgancih… svoje vrhove sam postavljam, in jih dosegam, če je okusa vredna, zmorem sleherni glasbi prisluhniti, irharice znajo preveč žuliti, dokler niso »raznošene«, jedi pa so povsod, in vse, dobre, kadar jih znajo dobro pripraviti…

 

V biti-Slovenec, ali pripadnik kateregakoli »naroda«, ne vidim nobene posebnosti, le kup nezmožnosti, v izostanku osebnosti, osebne prepoznavnosti, in izhajajočo potrebo po poistovetenju, črednem, da v nemoči do občutka moči dospe. V biti-človek pa mi je malodane vse, ali vsaj pretežen del tega vsega, kajti prav človek, ne glede na to od kod se je pojavil, kako je govoril, je tisti, ki je tvoril, gradil vse Dobro, Lepo, Pravično, kar na tem planetu obstaja, da se v »demokratičnih« časih duši pod gorovji govna…