Med glavo in ritjo…

Smisel dela ni v oddelati, pač pa v narediti, in smisel narejenega ni v uživanju ob narejenem, pač pa v možnosti njegove nadgraditve.

 

Tvornim bitjem je sleherni dosežen cilj samo stopnička več v vzpenjanju proti novim ciljem, pa v njem še zdaleč ne beležijo toliko zadovoljstva, kot ga beležijo v samem vzpenjanju, v svojem tvorjenju.

 

Pravzaprav je tvornemu bitju dosežen cilj prepoved mirovanja, obenem gonilo za iskanje lastnih zmožnosti, za dopolnjevanje podobe o samem sebi, za biti še boljši, pa bi bilo moč trditi o tem, da mu stanje o(b)stati pri doseženem ne bi bilo nikakršno naslajanje, pač pa kvečjemu vzrok nezadovoljstva.

 

Da, nekaj podobnega je opaziti pri občih, vendar samo od daleč podobnega, kajti njih žene tisti še več v materialnem pogledu, še več pridobiti, še več imeti, medtem ko tvorno bitje žene potreba po še več iz sebe narediti. Oboji pa nikdar do končnega zadovoljstva ne dospejo, obči radi tega ne, ker jim objektivne okoliščine ta še-več-imeti zaustavijo, tvorno bitje pa zaradi tega, ker se mu čas življenja slej ko prej izteče, pri čemer tik pred tem, še vedno, obstajajo želje po še-več-iz-sebe-iztisniti.

 

Občost dospe do svojega, vsaj relativnega, zadovoljstva takrat, kadar ima, vsaj relativno, »polno rit«, tvorno bitje živi v zadovoljstvu takrat, kadar, pa čeprav ob »prazni riti«, tvori. Pač, niso pri vseh najpomembnejši telesni deli enaki.