Na straži…

To palčico, in njeno sestro, sem letos posadil, da bosta v deveto in v deseto tu rastoče figovo drevo zrasli. Sam sem ju vzgojil, tudi njiju…

 

Še od otroških let imam rad figovce, vselej so se mi kazali kot zanimiva, skrivnostna drevesa, ki zmorejo lepe, bogate krošnje nositi, pa je pod njimi vedno dovolj sence na razpolago. Obenem pa sladkosti ponujajo, in štejejo, meni vsaj, tudi tiste, katere pticam puščam v sladkanje…

 

Dal sem jima pomembne zadolžitve. Prva, sestra od te s slike, posajena v Lilinem gaju, ima tri naloge: izgraditi mora lepo senco, obenem pa nama bo v zabavo, ko se bova krog nje lovila, takrat, ko bom, v čim krajšem, žižulo odstranil. In gostoljubna bo morala biti, da bova v njenem objemu počivala, bodisi na stolih, bodisi, preprosto, kar na tleh, na neki razgrnjeni tkanini. Da se Malo še malček bolj seznani z malenkostmi, ki zmorejo zadovoljstva, včasih tudi velika, porajati.

 

Ta, s slike – ona pa, ja, neenakopravno, vem, ima samo eno zadolžitev, tisto primarno, seveda: vrh brega rastoča, mora čuvati breg, in ga prepričevati, da si, niti pod razno, ne bi drznil pomisliti na to, da bi proti navzdol bežal!

 

Uživam v tem, ko posadim, zlasti, kadar sadiko sam »pridelam«… uživam, ko spremljam rast, pa četudi zna, kdaj pa kdaj, boleče biti, kadar se veter znese, in (po)lomi. A se ne damo, ne drevesa, ne jaz. In ugotavljam…

 

Vsaj petdeset dreves, sadnih, sem tu dal v njih živetja, dočim je tistih poprejšnjih, katera so neki drugi sadili, in še živijo, deset. In mi je vsakič hudo, ko neko ugaslost ugotovim, pri teh starejših, seveda, pa jim ni druge kot motorka… čeprav so tudi ona, nekoč, nekomu veselje budila…

 

In potem, ko pomislim na tisti ko-mene-več-tu-ne-bo… raje takoj odmislim, kot pa da bi neke prizore sekanja, odstranjevanja zamišljal.